Spoznavanje same sebe...

Čisto na kratko...

Mislim, da počasi spoznavam sama sebe v tisti meri, ki si jo želim že več kot leto. Hrepenim po tem, da bi se bolj zavedala sama sebe, kdo sem, kaj počnem, kaj je del mene, kako delujem... Na praksi sem se letos naučila, da je najbolj pomemben del vseh vzgojiteljev, pedagoških delavcev in zaposlenih v ostalih humanističnih panogah, kjer je veliko stika z ljudmi, najbolj pomembna osebnost. Ostalega se že naučiš, če pa ti ne veš, da se v resnici dereš na otroka, ko misliš, da ga samo malo karaš... to ni kul.

In danes sem se začela učiti za en izpit, ki ga imam še od lani. In ne morem verjeti kok se mi je hudo učit. No, niti ne tok učit, kot da dejansko razumem in reflektiram vse kar preberem. Itak, da je najtežje to, da taisto poslušam že od 3.letnika na srednji naprej samo v malo drugacni obliki vsakič. Vse si je tok podobno in hkrati tok specifično, da že na koncu več ne veš kaj je impulzivno in refleksivno:) Ampak tokrat sem bila dejansko z mislimi zraven. Dober občutek je, ko se ti končno začnejo rojevati odgovori na velikokrat postavljena vprašanja. Odraščam. V tem trenutku to vidim kot zorenje. Ki mi je trenutno všeč, saj vidim, da se spreminjam in če nimam občutka, da sama sebi sledim na kateri točki razvoja sem... se počutim lost, izgubljeno. (In to brez prevoda;) Kaj bo jutri? God knows. Mogoče se sploh ne zbudim več. Mogoče bom slabe volje zaradi dežja in vseh obveznosti, za katere ne vem kako naj jih spravim skupaj z učenjem. Mogoče pa bom navdušena, da sem spočita in sveža odprla oči v nov dan. Kaj vse me čaka ne vem, ampak prav gotovo bo nekaj zanimivega. Ha, spet moj idealistični način zaznavanja sveta. To sem danes brala... in moram rečt, da se kr strinjam:) Rada sem zaslepljena, potem me samo vsake toliko šokira kruta realnost:

In moja hvalnica za prelepo udobno življenje pride še toliko bolj doživeta iz srca. "Ljubim Gospoda, ker posluša moj glas, mojo prošnjo za milost. Zakaj svoje uho je nagnil k meni, v svojih dneh ga bom klical." (Ps 116: 1-2) Tudi če bom hodila po globeli, ne bom se bala, ker je On z menoj... Hvala za lepo življenje, ker mi ničesar ne manjka, pravzaprav imam skoraj raj an zemlji, kar se udobja tiče. Hvala za to, da lahko opazim take stvari, kot je zgornja slika, hvala Ti, da lahko na to gledam iz distence, ne pa doživljam v prvi osebi. Življenje ni fer. Ampak kompliciramo si ga mi ljudje sami. Bog nima nič s tem.

Lepo nočko vsem

Uresničevanje želja...

pa še sploh ni božični čas! :D
V bistvu ful ne razumem v čem je fora. No, mislim si že, samo, me vedno znova najprej frustrira potem pa iznenada preseneti. Očitno bo to leto 2008 polno presenečenj oz. uresničevanje želja. Upam. Zaenkrat tako kaže:)

Torej, že dolgo časa sanjam o tem, da bi šla malo v tujino nabirati izkušnje, spoznavati novo kulturo, nove ljudi, preverit moško kvaliteto kje drugje;) , se malo posončiti, spremeniti primarno okolje, malo upočasniti življenje in izkoristiti možnosti, ki jih ponuja brezplačni fax, narediti nekakšno distanco do svojega doma, izboljšati svojo anleščino, boljše spoznati sebe... in preprosto pustiti vse in iti nekam za nekaj časa. Mislim, sej pol leta je pa res čisto malo, ne? Meni se že zdi tako, sploh glede na to, da je že april, pa sploh ne vem kdaj so se zgodili november, december, januar, februar, marec. Kr... ni jih. A so sploh bili tu? V mojem koledarju piše, da so se menda zgodili in, da sem celo nekaj počela v tem času. Ampak meni se zdi kot črna luknja. Ja, pol leta je res malo - sploh če primerjaš s spremembami v okolju.

Po drugi strani pa... Dolgo obdobje brez mojih prijateljic!!!, dolgo časa brez moje male sobice, mojih knjig, napisov povsod v slovenščini, neumne reklame, s prikupnimi besednimi igrami, slovenska sovražnost do sosedov (sej je vseeno kerih, sam da smo proti), ljubljansko obrežje, stare hiše, umazana (vendar vedno bolj čista) Ljubljanica, naš vrt in milijon palčkov na travi, sosedovi otroci, Tivoli, božično okrasje mesta in doma, telenovele v živo, direktno iz našega kraja, solo petje, stare face ljudi s katerimi sem imela stika, pa ga več nočem imeti, face ljudi, s katerimi sem imela stika, pa bi ga še mela, nove face, o katerih samo sanjam... I am so gonna miss all this! Verjetno bom tudi naše domače po nekaj časa začela pogrešati, ampak saj to je vendar tudi eden od ciljev. Da pridem nazaj v solzah in rečem: 'Moja ljuba Slovenija, še vedno si posebna in kolikor toliko uravnovešena v tem norem svetu.' Ena bo lahko v tem času že noseča ali celo rodila, druga se bo mogoče že resno pogovarjala o poroki (ampak glede na njegovo ne-zrelost dvomim) ali pa bo spet samska, nazaj z vsemi psihami; eden se bo mogoče nesmrtno zaljubil, drugi morda zaobljubil duhovništvu. Jaz pa bom daleč stran od vsega tega. Dovolj daleč, da me nihče ne bo prišel obiskat. Čeprav bi si nekaterih zelooooooo želela. Skoraj že čutim domotožje, pa sem še doma. Ja ta moja empatija je res pomemben del mene. Ravno tako pa se že skoraj lahko vživim v tisto občutje razburjenosti, ko bom prišla tja.

Prej seveda čaka še polno kompliciranih priprav: visa - kera in za koliko časa, koliko bo komplikacij; avionske karte - kdaj in za koliko časa, ali notranje lete ja ali ne v paketu; služenje denarčkov; kalkulacija večjih obveznih stroškov (lap-top, telefon dol, snemalnik zvoka, raziskovanje okoliških otokov in NZ - zdaj pa že veste kam grem, ne?;)... Ampak čutim, da to moram in hočem narediti. Sicer bom imela vedno občutek kot, da se dušim v svojem lastnem življenju in prostoru. In moram malo bolj spoznati sebe oz. mogoče je skrivnost samo v tem, da sprejmem to kar sem, da spoznam svoj namen, šibkosti, bolečine in moči. Kako naj se nekomu dam s celim srcem, če sploh ne vem kaj mu dajem? Mogoče se res celo življenje iščeš? Skupaj s spremembami? No, upam, da bodo ene stvari ostale vedno del mene in mojega življenja.

"Your love is extravagant, Your friendship mmmm intimate" Darrell Evans
"I'm so excited, And I just can't hide it..." Gloria Gaynor
"I come from a land down underWhere beer does flow and men chunderCan't you hear, can't you hear the thunder?You better run, you better take cover." Man At Work
"I won't let the sun go down on me, I won't let the sun go down" Nik Kershaw

RAZOČARANJE, ki na smrt boli...

Dostikrat se čudim sama sebi. Ampak najbolj se pa ne morem navaditi da sem tako prekleto naivna. Pa saj nimam razloga, da ne bi zaupala svojim lastnim staršem, ki mi bojda hočejo samo najboljše. Ampak vseeno... verjetno tudi jaz kdaj izgovorim kaj, česar nisem v resnici tako mislila... vendar mislim, da se pri tem še nikoli nisem načrtno igrala s človeškim srcem. Deep cut, right in the middle!
Pa ne, mislim, sej, to ni prvič. Ne, samo ti fucking bedna ženska fucking vedno nasedeš. Pizda, si ti neumna. Resigned. Down.
Že ko se je šlo za financiranje solo petja pred dvemi leti. Vse bleščeče obljube: "Ja, seveda ti dam keš, ti se kar pozanimaj, vse informacije si pridobi, potem ti bom pa plačal, jaz podpiram taka izobraževanja, glasbo pa sploh." In sem šla. Šla tja, se dogovorila za ure, ceno, imela uvodno uro... prišla domov in... " Ja punčka, kaj si pa ti mislila? haha... Šele pod temi in temi pogoji se bo to zgodilo." Ker nisem hotela izpolniti pogojev sem ostala praznih rok. Zakaj nisem hotela? 1. Pogoji morajo biti preden se podpisuje pogodba znani, ne? 2. Zahtevane stvari se niso tikale samo mene, ampak tudi sester in sploh funkcioniranja cele družine. In tako sem dobila nož direktno v srce. Skoraj so se mi uresničile še ene največjih sanj kar sem jih imela v življenju. Prvo je bil vozniški izpit, drugo izbrani fax in tretje: solo petje. In ko ti nož porine v srce eden od ljudi za katere misliš, da ti hočejo samo najboljše... boli.

In seveda se zgodovina ponavlja. Zdaj sem šele dojela, da se moje četrte največje sanje sploh ne bodo tako uresničile. Da so bile obljube o večinskem so-financiranju utopija. Laž. Načrtno zavajanje. Preizkušanje. Uživanje ob manipuliranju in dajanju obljub, za katere vnaprej ve, da jih ne bo izpolnil. In to iz dveh razlogov: 1. Ker sem itak nesposobna, da bi vse uredila, da bi se sama organizirala in res naredila to kar govorim. 2. Ker mi bo potem take pogoje postavil, da jih ne bom mogla izpolniti. V vsakem primeru on izpade 'lep' in lahko reče, da sem si sama zasrala, da mi je on dal vse možnosti. Temu se reče psihično zlorabljanje. In v resnici mu uspeva. Zdaj sem že 80%, da mi ne bo uspelo, da sem priklenjena na to hišo, na ta 'dom', da se itak ne bi znala spravit kam daleč v tujino. Edino na kar lahko še mislim je, da bi šla rada stran od tu, stran od doma, ker tko se ne da živet. Pač ne bom pustila, da se brezveze dere name. No fucking way. Ne bom igrala po njegovih pravilih - ker, kaj že imam od tega? Polno očitanja, krega, dretja. Tudi občasnih lepih stvari, ampak niso več dovolj vredne, da bi poplačale tisto ceno. Damn it! I can't evan get drunk!!! Fuck!!!
Res je, imam vse. Toplo sobo, vodo, hrano-če že slučajno jem doma, nekaj malega žepnine, krite vse stroške, uporabo računalnika in avta kadarkoli rabim, vendar večinoma z mnogo očitki... Nič mi ne manjka. Ampak pripravljena sem, da začnem delati ob študiju. Ker tega več ne morem prenašati. In zdaj imam možnost razmišljanja do jutri: ali boš tiho, ko ti bom rekel ali pa... Ali pa kaj??? Do tega odgovora nisva prišla! Lahko bi rekla, da bom tiho, ampak... zakaj bi se zavestno lagala pri tem, da on to točno ve, samo hoče, da se ponižam pred njim!? Lahko bi rekla, da ne bom in kaj potem? Kakšne bodo posledice? Da se še vedno bojim, da me bo udaril v navalu besa? Je to normalno, pri 22 letih? Ne, sej ni ful nasilnež, res ni. Ampak ko pa znori (menda ga samo jaz spravim v tak bes)... kaj pa takrat? Run for your life? Oh fuck, if it only ended tonight.

Izvor tega nenadnega krega je bil v... lažeh, ki jih razpreda naše najmlajše razvajeno bitje, ki včasih celo spominja na človeka. Že pred nekaj dnevi sem ji povedala, da me je sram, da imam tako neumno sestro, ker pri 15 letih še vedno ne zna razmišljati in uporabljati glave za drugo kot make up in česanje. Kruto, vem. Ampak nje to niti ni zelo prizadelo... KER SPLOH NI DOJELA!!! A ni to najhujša ironija vsega? Pazi, vzela je dvoje čevljev in štumfov, da se bo med 2-minutno vožnjo z avtom odločila katere bo nosila, pozabila je pa vzeti bundo, če bo čez 2 uri slučajno mraz! Oh God, most of all I hate stupidity that comes from full concousness! In seveda, bolj ko pljuvaš po nekom, bolj ustvarjaš napačno percepcijo te osebe (čeprav naj bi bili starši nepristranski do različnih zgodb svojih otrok, ne?). Mirno sem pristopila, da bi se pogovorili in bi lahko kaj povedala v svoj zagovor. Ampak razvajenček je že izlagal svoje. Damage was already done. Nisem imela niti najmanjših možnosti. Ko sem povedala moj del zgodbe, ki je bil resničen in podprt z objektivnimi razlogi, je pač vse zvenelo kot, da se hočem ven vlečt. In ko je ona govorila... Resnično bolj in bolj verjamem, da ima rahlo znižane umske sposobnosti, ker sicer ne najdem razumnega razloga za tako obnašanje. Ne vem, ali je naša cela družina malo mimo ali smo pa samo ta malo tok zafural. Egoistična mala gnilobica. Mislim, sej smo vsi egoistični, ampak eni grejo pa prov čez vsako mero.
In šele po kratkem, a burnem višku tega prepira sem dojela: Tudi te moje 4. največje sanje bo ubil. Sej je obljubil, ampak, zdej šele vem, da naj naredim karkoli, it will never be enough. Misliš, da lahko računaš na nekoga, ko pa prosiš za pomoč ti je pa odredi samo toliko kot po njegovem zaslužiš, ne pa toliko kot prosiš. Banalen primer: prometna nesreča. Jaz ležim na tleh in krvavim. Zelo veliko krvi mi že manjka. In on bi mi samo ustavljal kri, ker je po njegovem samo to pomembno. Sploh ne razume kaj pomeni empatija, 'postaviti se v tujega kožo', čutiti z nekom... Sovražim take ljudi, ker preprosto ne bodo nikoli dojeli!

Prepovedala sem si jokati, čeprav me je kar grlo bolelo. Zakaj bi jokala? Od razočaranja? Krava neumna, sej to si itak že prej vedla, da bo tko. Zaradi jeze? Strahu? Kaj s tem pridobiš, če jokaš?

Želela sem si iti stran od tu, samo malo na zrak, na... pogovor? Ne, pogovor bi mi šel na živce, ker nimam kaj povedati. Želela sem si in si še vedno: ali se ga napiti ali se ga zadeti, se čisto malo porezati, al pa kej takega, da pozabiš zavestno. Dobro, tudi tablete, ki bi me zazibale v (pre?)globok spanec bi bil kul. Ampak samo da zapustim to prekleto hišo. Šla bi h komu prespat. Ampak h komu?? Ti neumna naivnica!!! Bednica! Itak ni nikjer prostora zate! Sama si. So fucking alone. Nobody just doesn't care 4 U. Jaz, ki mi vsi pravijo sonček... ja itak da sem sonce, sej sonce je tudi eno samo in mora samo od daleč svetiti na nas. Nima družbe. Osrečuje s svojo prisotnostjo, včasih ob pomoči dežja ustvari mavrico, ampak vedno je pa samo. Samcato tam daleč. Ja, res sem sonce. Ampak zdele bi najraje kr izginila iz obličja zemlje. Ne, niti v naravo me ne vleče... Samo... izginila bi. Večno sonce, brezmadežnega uma! Blagor, res blagor, ubogim na duhu! Naivna do konca. Mislim, da bom za konec tedna izginila... stran! Pol nej se pa spet postavijo na glavo če se hočejo, I just don't fucking care anymore!!!

Deeeeež??? Not again!

Spet dežuje. In kar je še huje: mraz je!!! Pa sem že mislila, da smo malo rešeni zmrzovanja in ne premikanja rok, da ne pride hladen veter pod pulover! A se ni že kao pomlad začela??? Eh, upam, da bo hitro minilo, ker že vse cveti in čas je, da se otopli!

Neki čudno obdobje me je spet preplavilo. Nekako tako niham kot vreme. Od zadovoljstva, do potrtosti. Manjka mi cartanje in da bi me pač nekdo razvajal, me preprosto objel, mi prinesel čaj, mi kaj prebral... da bi se lahko počutila samo ljubljeno in taken care of. No energy za fax, low energy za vsakdan. Med predavanji me pečejo oči in samo čakam, da mine, že vmes plavam z mislimi... povsod samo h glavnemu topicu ne. Še bloga se mi ne da pisat (in nimam nič pametnega za napisat). To kar pa počnem trenutno... vse, sam da mi ni treba dolgov v obliki seminarskih delat. Ne, sej ne da mi ni treba, ampak še bolj odlašam! Bedna, vem. Čist! Sam kaj nej, če ni nobene vzpodbude ali pa prisile... Samo še sonce in poletje čakam. Če drugega ne, me vsaj ne bo skos zeblo!
Okej, edina dobra novica je to: že 2 tedna me ni želodec niti malo bolel. A to da si 2x na teden skuhaš kosilo (in to celo zelenjavo, v sodelovanju s pravilom: 'glavno, da ločiš največji škrob-krompir, kruh... od največjih beljakovin-meso, ribe') res tako močno vpliva? Očitno ja. Kr ne morem verjeti. Ampak paše, res paše, da lahko jem brez že vnaprejšnjega občutka bolečin. No, tudi to je res, da nisem jedla težkih kombinacij, niti kaj takega, po katerem me ponavadi boli. Redna prehrana... oh ja, sanje! Telovadba oz. fitnes pa itak iluzija. In potem si mislim, da nadomeščam s tem, da se duhovno krepim.
No, zdej smo 2 dneva same sladkiše jedli od enega praznovanja, pa vseeno nimam zabasanega želodca. Mogoče je bilo pa to 1-letno okrevanje po operaciji žolčnih kamnov in bo od zdej naprej vse vredu? Maybe.

Bluzim. Ko tkole berem svoje zapise si mislim: kako nezanimiva oseba. :) Mah, se bom že razcvetela, tudi ta blog je novost trenutno. Ko bom v jeznem stanju kaj napisala... bom še kako zanimiva:) Medtem pa kukam v tuja življenja in se čudim. 'One should wonder, if there is something to wonder.' Bluzim. Grem. Kam? V vesolje! Papa

Nekaj mojih naj filmov - trenutno:)

Vrstnega reda ni, so samo nanizani...

* The Jane Austen book club (tega sem glih pogledala... super:)

* The Notebook (Po break up-u in po več kot pol leta mi je ta film prvič spet dal misliti, da pa mogoče le obstaja moja manjkajoča polovica nekje... mogoče! Sem se pa po ogledu definitivno odločila: Nothing less than the best! Upam, da bom tako razumno in odločno glavo ohranila tudi v tistem trenutku...)

* Cold mountain (Neverjetna Renee, katere vloga je dodelana do zadnjega diha, ki ga ima v filmu in si je definitinvo zaslužila oskarja - in ja, vem, da so ti oskarji samo farsa, ampak mogoče je pa vsaj 1 človek več pogledal film in videl neverjetno igro. Zgodba o čakanju. In meni je glasba ful všeč.)

* Brokeback mountain (Do I need to say anything? Okej bom: vrhunsko.)

* Petelinji zajtrk (z eno besedo: lep film. Ok, to sta 2 besedi, ampak poudarek je na pridevniku:) Tehnika snemanja in posnetkov! Kadri snemanja. Dvogovori, ki so tako zelo realni! Igralci, ki so itak briljantni - čustva so tako pristna, da jih kar čutiš, kaj se plete po glavi lahko prebereš iz obraza. Ljubezenski prizori so tako subtilno polni nežnosti in čustev... Čudovito, bravo g. Naberšnik!)

* Memories of Geisha (Preprosto dober.)

* Horse whisper (Posnetki narave, neverbalna komunikacija... truely, Robert Redford is the Man!)

Še bi lahko naštevala pa ne morem več, oči 'nehočejo' ostati odprte.

Samo še to moram omeniti: Tarzan in Pepelka! Z glasbo vred - predvsem Phil Collins! Beat that! ;)