Zgodba o pametni in neumni deklici

Nekoč sta živeli 2 deklici - sestrici. Vsaka si je izbrala svoj način življenja. 

Neumna se je trudila razumeti samo sebe. Zanimala so jo njena čustva, zgodbe iz otroštva, zakaj je danes taka kot je. Radovedno je brskala po smetišču bolečine in solza. Našla je osamljene medvedke preteklosti in jih zbirala. Težko se je prebijala iz dneva v dan, večkrat se je počutila kot, da jo je povozil vlak in le z muko je preživela še en dan. Nekatere dni je sonce posijalo zelo svetlo skozi zamreženo okno njenega srca. Pa vseeno, je le počasi opravljala to operacijo na odprtem srcu. Večkrat je sedela in strmela v krvavitve, se spraševala če to zmore in se s težkim dihanjem prebila do naslednjega trenutka. Končno je nekega dne najdene medvedke postavila v urejeno zaporedje. In zadihala z drugačnim zrakom.

Pametna pa se je vsemu doživljanju upirala z razumom in se zapirala vase. Gradila je zid, vedno debelejši zid okoli sebe. Počutila se je samo in osamljeno, hkrati pa odrivala vse stran od sebe. Tudi njena Neumna sestra je obupala, pa čeprav jo je imela zelo rada. Zapiranje je vodilo v upor telesa, ki je začelo od znotraj navzven gniti. Proces je trajal dolgo, preden je razumela za kaj gre. Takrat si je rekla: »Hmm, tole pa ne vodi v nobeno smer. Kaj naj naredim? Eh, bom še malo počakala, saj tako nikogar ne zanima kaj se z mano dogaja, glej, nikogar ni blizu. Malo se bom s kremo namazala in si privoščila kopel. Jim bom že pokazala, da me pustijo tako samo.« Zgradila je še en zid okoli srca, tokrat iz jekla. Nihče ni mogel do nje in nič se je ni dotaknilo. Ravno, ko je ugotovila, da je tako življenje končno stabilno in znosno… Je umrla.

Pametna se je hitro rešila. Neumna pa je morala še dolgo časa čutiti toplino sonca, okušati bližino drugih bitij okoli sebe, gledati večerne barve narave, vonjati posebnosti spremenjenih letnih časov in poslušati glasbo, ki jo poje umirjeno srce.

Messy life

Vprašanje št. 1: Denar je - ali pa ga ni?
Vprašanje št. 2: Si ga namenil meni - ali pa ne?
Vprašanje št. 3: Mi ga boš dal - ali pa ne?

In to je to. Brez pogajanj, brez podjeb****j. Brez teženja in usmeritev.
Če se odločiš, da denar je - ni zame - mi ga ne daš. ---> A lahko, PROSIM, nehaš psu ponujat kost skozi steklo??? Nikoli več tega ne omenjaj, predvsem pa prosim nikoli več ne reči "če boš kdaj kej rabla, veš, da ti bomo pomagali". Fu** , a je to res tok težko razumet, da sem naveličana lizanja šipe???

Eden je trmast po svoje, drugi pa po svoje. Jaz sem vmes raztrgana, da več ne vem kaj hočm, kaj bi blo najbolš, kako nej sploh začnem. Najrajši mam, ko mi vsi govorijo: "Ti se odloči. Kot se boš ti odločila." In pol se odločim in enmu ali drugemu (ali vsem ostalim) ni prav, ker seveda, najboljše rešitve ni, oba pa mislita, da je lahko samo tako kot sta si ona2 zamislila. Ja faaaaaaaak, pa morš znoret in ratat depresiven, pa če si bojda vsemu svetu sonček in happy face in ne vem kakšna dobra energija. V bistvu je v tem »kot se boš ti odločila« še en trik: da se tistemu, ki to od mene zahteva ni treba nič odločat. Ker, sej ljudje res niso neumni, bodo potem lahko rekli: e, tko k si se odločla, tko pa maš. Ej tnx, tnx za občutek, da sem za vse sama, da si bom itak sama zajeb**a lajf in drugi nočejo imeti nič s tem. Krasno, s tako popotnico grem lažje skozi vsakdanjik. Hkrati pa se hočjo vsi po svoje vtikat v moje odločitve, mi svetovati kaj nej naredim, da bi se le izšlo kot oni mislijo, da je najboljše. Res ni pametne rešitve…

V tem svetu ni več čiste ljubezni in razdajanja, če je sploh kdaj kje obstajala. Hudo je, ko dojameš ene stvari o svoji družini ter da besede in dejanja nimajo nič skupnega.

Na koncu pač sprejemam odločitve. In se več ne sprašujem a so dobre al slabe. So take, kot jih je trenutna situacija dopustila. JBG, tko pač je.

Zakaj se (nočem) poročiti?

Ok, mogoče »nočem« ni ravno najboljša izbira besede, pa vseeno. Kaj se dogaja v moji glavi? Kam me vodijo čustva? Kaj bi mi povedal razum, če ga ne bi slepilo srce? Če bi sebe opazovala skozi oči nekoga drugega, kako bi se komentirala?

Sobotni obiski poročnih slavij so kot nalašč za taka annoying vprašanja.

1.      1. Torej, zdi se mi, da bi se rada poročila. Ker je to del tradicije. Ker so me tekom vzgajanja podučili, da to narediš, ko imaš nekoga res rad in bi mu to rad prisegel vpričo vseh sorodnikov in prijateljev. Kaj točno je v tem slabega, da hočem čisto celemu svetu povedati, da imam nekoga tako rada, da bi z njim in le njim preživela celo življenje, mi pa res ni jasno. Saj to ne pomeni, da te imam za štirimi stenami (pa čeprav taščinimi ;) kaj manj rada. Tu pa je že drugi pomislek: bi nekdo uresničeval moje sanje zato, ker zadeva meni nekaj pomeni ali v želji, da mi pokaže, da je to postalo njemu pomembno, ker je pomembno meni. 

2.      2. Nočem se poročiti. Kajti v meni se vrtijo vsa zgornja vprašanja, predvsem pa misel, da mogoče nisva ustvarjena drug za drugega. Nisva tisti sanjski par, ko vidiš, da cvetita drug ob drugem, da se drug ob drugem spreminjata na boljše, imata tisti lep odnos, ki človeka kar napolni z mislimi o lepem življenju, ko je ob njiju. Skupaj rasti – to mi je bilo nekoč tako pomembno. Pa mi je jasno, da se to ne more dogajati, če eden vztrajno in odločno zavrača posvečanje časa najosnovnejšemu delu te fraze: osebni rasti. In nato se skupnemu spreminjanju. Da se nočem poročiti mi postane jasno kadar ugotovim, da so stvari preko katerih ne morem iti. Problem, ki obstaja je, da se le-te dotične stvari z meseci spreminjajo. :) In ravno tu se sprašujem: kaj bi mi povedal razum, če ne bi bila čustveno vpletena? Katerim stvarem bi se posmehoval in mi svetoval ignoriranje? Katere stvari pa bi izpostavil kot pomembne in vredne razmisleka? Prepričana sem, da so tovrstna vprašanja vredna razmisleka v duhu Najine ljubezni in zunanjega opazovalca. 

3.      3. Najbolj pa se mi zdi, da ni problem v samem dejanju poroke. S tem sem že pred časom razčistila: nikakor ne želim velike poroke, z vsemi znanci, ki sem jim kdajkoli v življenju podarila nasmeh. Ne. Lahko je to čisto mini dogodek, le v krogu svojih najbližjih. Zaradi mene so lahko tudi v pižamah, če hočejo. :) Da je le nekje, na lepi lokaciji, da je vse sproščeno in da se počutim lepo (za svojo samozavest) in ljubljeno (kot da sem nekomu najdražja oseba, katere ni pripravljen za nič na svetu prepustiti komu drugemu in me želi oboževati, deliti z menoj vzpone in padce v sinusnem nihanju življenja). Zelo težko razumem, zakaj nekomu ni do tega. 

4.      4. Razen, če je problem v odločitvi za dejstvo, ki pripada tej tradiciji: da načeloma velja za vse življenje. Če nekdo ne zmore te odločitve, je to lahko problem. Lahko, da ti poroka nič ne pomeni. Vendar je zakon nekaj drugega kot poroka. In ne, nikakor ni nadomestljiva s koruzništvom. Kajti za življenje v dvoje (ali več) kar tako, ne zahteva nobenega resnega razmisleka o skupni poti, skupnih ciljih, željah, namenu. Ne vodi v odločitev.  Prva odločitev, da boš z nekom je zaroka. Ta se mi zdi skoraj še pomembnejša od poroke. Takrat se šele začne človek, po moje, res spraševati kaj naj zdaj naredi s to godljo v katero se je spravil. Navadno takrat že potekajo priprave na poroko, vendar imata glava in razum takrat pomembno nalogo: da se uskladita. Je to res to? Bom lahko prenašal slabe lastnosti te osebe? Mi pozitivne stvari, ki delajo to osebo mojo najdražjo, res zadostujejo? Glede na to, da poznam funkcioniranje te osebe, si lahko zamišljam reševanje kriz, ki slej ko prej pridejo v zakonu/odnosu? Saj ne gre za to, da bova skupaj zaslužila za kruh in račune, imela hobije in skupno lastnino. Ampak za to, da bova po nekaj letih še videla žar drug v drugem, da si ne bova samo še najedla, kot sva si morda v prvih nekaj letih »dejtanja« pa sva to načrtno spregledala, ignorirala. Kakšni odgovori se ti porajajo?

5.      5. Potem pa je tu še poglavje otrok. Saj bi bilo fino imeti nek višji razlog za življenje (kot pravijo, da ti postane lastni otrok), da ne bi ob vsakem depresivnem momentu življenja iskal vrvi. Ampak… ni to rahlo do pretežno egoistično? Imeti in frustrirati malo nedolžno bitjece, da sebe ohranjaš pri sorazmernem razumu? Če partnerstvo ni varno, v vzdušju ljubezni in ob pomoči Od Tam Zgoraj, se mi zdi krivično in neodgovorno ustvariti novo življenje v ta zmešani svet. ČE pustim za trenutek ob strani vse ostale finančne, materialne, politične, človeške, sovraštva polne faktorje, ki nikakor ne govorijo v prid dviganju svetovne natalitete.

Kako bom našla odgovore na ta vprašanja? Jih bova našla oz. vsaj iskala skupaj? Se boš ustrašil in umaknil v vzdušje, ki prinaša logično odločitev: poroka nikakor in nikdar? Ali morda obstaja možnost za korak naprej: v skupno smer?

Poljub :*

Bolečina oddaljenosti

Mogoče je tvoja razlaga pravilna. Da se sploh ne razumeva. Ampak brez tvoje pomoči ne bom nikoli razumela, kako si razlagaš moje besede. Mogoče pa je problem v tem, da sploh ne slišiš mojih besed ampak le ton? In kar govorim malce bolj razburjeno in za odtenek bolj s strastjo… tega pač ne razumeš? Pa čeprav so to izjave o ljubezni, želji po skupnem življenju in, da ti želim stati ob strani. Da pa moraš mogoče sam razmisliti kakšno življenje si želiš. Hiša/blok/s katerimi hobiji/v katerem finančnem okviru… Ko te na koncu vprašam kako se počutiš? »Slabo, očitno ne morem izražati vseh svojih negativnih misli.«

Mhm. Torej, če sem prav razumela, si od vsega skupaj slišal le to, da sem rekla, da bi rada kdaj slišala tudi kakšno tvojo izjavo s pozitivnim pristopom. Nekako v smislu »hvala, da mi v teh težkih trenutkih in odločitvah stojiš ob strani« namesto »preračunavam stroške (znova in znova) in ugotavljam, da je življenjskih stroškov, za dve osebi, v malem, najetem stanovanju za približno 2.000 eur«. Ali si cisto preslišal moj strastni govor o tem, da tudi če bi bilo stroškov za 4.000 bi si želela to mizerijo raje deliti s tabo, kot pa udobno živeti brez tebe? Ali tem besedam preprosto ne verjameš? Ali sploh verjameš, da bi želela biti s tabo?

Ostanem brez besed. Čutim le se žalost.

Ničesar lepega, s čimer sem ti hotela napolniti srce in temo misli nisi slišal. Preslišal si. Označil za laž. Kakorkoli že, nič od svetlobe, ki sem ti jo poskušala poslati ni prišlo do tebe. Zavil si se v temo in okoli nje postavil zid, da res ne bi nič lepega moglo skozi. Ampak prepuščaš pa negativno, to pa ja, sprejemniki vedno sprejemajo in požrejo vse negativno. In interpretirajo vse v negativo. Ce ni negativno… mora pa to postati. Ker zdaj vlada depresija in ne želimo, da bi nas imel kdo rad take. Vse moramo odbiti. Z izolacijo vzpostavimo popolne pogoje, da se lahko potem počutimo sami. Sicer po lastni krivdi, ko ničemur ne pustimo da nam pomaga… pa vseeno. Vazno, da vlada žalost.

Potem, ko dobim tak odgovor… padem v črno luknjo tudi jaz. Bravo. Zmaga je tvoja. Uspelo ti je sesuti moj pozitivni mehanizem. Uspelo ti je vame vsaditi depresijo, negotovost, osamljenost. Zdaj imam tudi jaz hlad v srcu. In, smešno… Zdaj šele razumem, kako se lahko izjave ljubezni slišijo lažne: ko sem tam v črni luknji mi nič ne pomaga, da mi poves, da si želiš biti z mano. Pa ja, si mislim, potem, ko si me pahnil v temo mi govoriš o ljubezni. Prime me, da bi se začela histerično smejati celi absurdni sceni. V resnici pa bi se raje predala krčevitemu joku, ki bi izpral žalost in me odplavil nazaj na površje.

Ljubezen moja... ta depresija me prime. In kmalu spusti. Ker se dobro zavedam, da mi brez tebe živeti ni. Zaželim si tisti znani dotik, objem, ko se privijem k tebi, tudi, če me sam še ne moreš tako tesno objeti, zaradi zavor v sebi. To me tako prizadane, čisto do srca me fizično zareže. Težko je dihati in v grlu je cmok, ki grozi, da bo spustil dušo v nebo... Takrat pa se zganeš. In me objameš. Čeprav gledaš stran, si se mi odzval, sprejel si mojo bližino, mojo ljubezen. Ne zavedaš se, vendar ti tako počasi izgineva tema skozi vse reže zidu okoli tebe. Če le pustiš, da se te dotaknem s svojo energijo in svetlobo. Ko se fizično odzoveš mojemu dotiku mi potrojiš željo po lizanju tvojih ran in celjenju duševne stiske.

Želim se izgubiti v tvojem objemu, želim pozabiti, da obstajam sama, želim si le še čutiti tebe, ki si povsod okoli mene, ki me požiraš celo, ki piješ mojo moč, ki naju spaja v trenutku večnosti. Ljubezen, tako dragocen si mi. Prosim, ne odrivaj me od sebe.

Slovo od nje... in njega

Zivljenje mi prinasa toliko cudovitih ljudi na pot. Tezko je, ko se je treba od nekaterih posloviti. Ampak saj mi je jasno, da je tezko le odraslim, otrokom se svet vrti naprej z veliko hitrostjo.

Prepricana sem, da me bodo spoznali le po obcutku, da sem jim znana, blizu, da se ob meni pocutijo varne. Lahko recem, da sem jim dala svoje najboljse. Da sem se razdala do konca, moje roke so bile kot materine, ustnice so sepetale besede ljubezni, neznosti, poljubi so se vsuli na licka, laske, roke... Najin smeh je odmeval med stenami, ob vodi, v gozdu in na ulici. Jok me je motiviral k inovativnosti. Sreca, zadovoljstvo in mir so se vedno kmalu udobno namestili v tebi, ko si bil/a ob meni. Tisti dragoceni trenutki, ko sva se z licem ob licu zazrli skozi okno, ko sem s celim telesom cutila tvojo majhno krhkost. Kadar si plezala po meni, ko sem spremljala tvoj nenehni razvoj...
Zapisan/a si v mojem srcu, za vedno. Ti moja mala, mala Ljubljena. Ti moj mali Soncek.

Ahh, solze... kako ste dobrodosle, da umijete in olajsate duso.