Zivljenje mi prinasa toliko cudovitih ljudi na pot. Tezko je, ko se je treba od nekaterih posloviti. Ampak saj mi je jasno, da je tezko le odraslim, otrokom se svet vrti naprej z veliko hitrostjo.
Prepricana sem, da me bodo spoznali le po obcutku, da sem jim znana, blizu, da se ob meni pocutijo varne. Lahko recem, da sem jim dala svoje najboljse. Da sem se razdala do konca, moje roke so bile kot materine, ustnice so sepetale besede ljubezni, neznosti, poljubi so se vsuli na licka, laske, roke... Najin smeh je odmeval med stenami, ob vodi, v gozdu in na ulici. Jok me je motiviral k inovativnosti. Sreca, zadovoljstvo in mir so se vedno kmalu udobno namestili v tebi, ko si bil/a ob meni. Tisti dragoceni trenutki, ko sva se z licem ob licu zazrli skozi okno, ko sem s celim telesom cutila tvojo majhno krhkost. Kadar si plezala po meni, ko sem spremljala tvoj nenehni razvoj...
Zapisan/a si v mojem srcu, za vedno. Ti moja mala, mala Ljubljena. Ti moj mali Soncek.
Ahh, solze... kako ste dobrodosle, da umijete in olajsate duso.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar