Bolečina oddaljenosti

Mogoče je tvoja razlaga pravilna. Da se sploh ne razumeva. Ampak brez tvoje pomoči ne bom nikoli razumela, kako si razlagaš moje besede. Mogoče pa je problem v tem, da sploh ne slišiš mojih besed ampak le ton? In kar govorim malce bolj razburjeno in za odtenek bolj s strastjo… tega pač ne razumeš? Pa čeprav so to izjave o ljubezni, želji po skupnem življenju in, da ti želim stati ob strani. Da pa moraš mogoče sam razmisliti kakšno življenje si želiš. Hiša/blok/s katerimi hobiji/v katerem finančnem okviru… Ko te na koncu vprašam kako se počutiš? »Slabo, očitno ne morem izražati vseh svojih negativnih misli.«

Mhm. Torej, če sem prav razumela, si od vsega skupaj slišal le to, da sem rekla, da bi rada kdaj slišala tudi kakšno tvojo izjavo s pozitivnim pristopom. Nekako v smislu »hvala, da mi v teh težkih trenutkih in odločitvah stojiš ob strani« namesto »preračunavam stroške (znova in znova) in ugotavljam, da je življenjskih stroškov, za dve osebi, v malem, najetem stanovanju za približno 2.000 eur«. Ali si cisto preslišal moj strastni govor o tem, da tudi če bi bilo stroškov za 4.000 bi si želela to mizerijo raje deliti s tabo, kot pa udobno živeti brez tebe? Ali tem besedam preprosto ne verjameš? Ali sploh verjameš, da bi želela biti s tabo?

Ostanem brez besed. Čutim le se žalost.

Ničesar lepega, s čimer sem ti hotela napolniti srce in temo misli nisi slišal. Preslišal si. Označil za laž. Kakorkoli že, nič od svetlobe, ki sem ti jo poskušala poslati ni prišlo do tebe. Zavil si se v temo in okoli nje postavil zid, da res ne bi nič lepega moglo skozi. Ampak prepuščaš pa negativno, to pa ja, sprejemniki vedno sprejemajo in požrejo vse negativno. In interpretirajo vse v negativo. Ce ni negativno… mora pa to postati. Ker zdaj vlada depresija in ne želimo, da bi nas imel kdo rad take. Vse moramo odbiti. Z izolacijo vzpostavimo popolne pogoje, da se lahko potem počutimo sami. Sicer po lastni krivdi, ko ničemur ne pustimo da nam pomaga… pa vseeno. Vazno, da vlada žalost.

Potem, ko dobim tak odgovor… padem v črno luknjo tudi jaz. Bravo. Zmaga je tvoja. Uspelo ti je sesuti moj pozitivni mehanizem. Uspelo ti je vame vsaditi depresijo, negotovost, osamljenost. Zdaj imam tudi jaz hlad v srcu. In, smešno… Zdaj šele razumem, kako se lahko izjave ljubezni slišijo lažne: ko sem tam v črni luknji mi nič ne pomaga, da mi poves, da si želiš biti z mano. Pa ja, si mislim, potem, ko si me pahnil v temo mi govoriš o ljubezni. Prime me, da bi se začela histerično smejati celi absurdni sceni. V resnici pa bi se raje predala krčevitemu joku, ki bi izpral žalost in me odplavil nazaj na površje.

Ljubezen moja... ta depresija me prime. In kmalu spusti. Ker se dobro zavedam, da mi brez tebe živeti ni. Zaželim si tisti znani dotik, objem, ko se privijem k tebi, tudi, če me sam še ne moreš tako tesno objeti, zaradi zavor v sebi. To me tako prizadane, čisto do srca me fizično zareže. Težko je dihati in v grlu je cmok, ki grozi, da bo spustil dušo v nebo... Takrat pa se zganeš. In me objameš. Čeprav gledaš stran, si se mi odzval, sprejel si mojo bližino, mojo ljubezen. Ne zavedaš se, vendar ti tako počasi izgineva tema skozi vse reže zidu okoli tebe. Če le pustiš, da se te dotaknem s svojo energijo in svetlobo. Ko se fizično odzoveš mojemu dotiku mi potrojiš željo po lizanju tvojih ran in celjenju duševne stiske.

Želim se izgubiti v tvojem objemu, želim pozabiti, da obstajam sama, želim si le še čutiti tebe, ki si povsod okoli mene, ki me požiraš celo, ki piješ mojo moč, ki naju spaja v trenutku večnosti. Ljubezen, tako dragocen si mi. Prosim, ne odrivaj me od sebe.