Ok, mogoče »nočem« ni ravno najboljša izbira besede, pa
vseeno. Kaj se dogaja v moji glavi? Kam me vodijo čustva? Kaj bi mi povedal
razum, če ga ne bi slepilo srce? Če bi sebe opazovala skozi oči nekoga drugega,
kako bi se komentirala?
Sobotni obiski poročnih slavij so kot nalašč za taka
annoying vprašanja.
1.
1. Torej, zdi se mi, da bi se rada poročila. Ker je
to del tradicije. Ker so me tekom vzgajanja podučili, da to narediš, ko imaš
nekoga res rad in bi mu to rad prisegel vpričo vseh sorodnikov in prijateljev.
Kaj točno je v tem slabega, da hočem čisto celemu svetu povedati, da imam
nekoga tako rada, da bi z njim in le njim preživela celo življenje, mi pa res
ni jasno. Saj to ne pomeni, da te imam za štirimi stenami (pa čeprav taščinimi
;) kaj manj rada. Tu pa je že drugi pomislek: bi nekdo uresničeval moje sanje
zato, ker zadeva meni nekaj pomeni ali v želji, da mi pokaže, da je to postalo
njemu pomembno, ker je pomembno meni.
2.
2. Nočem se poročiti. Kajti v meni se vrtijo vsa
zgornja vprašanja, predvsem pa misel, da mogoče nisva ustvarjena drug za
drugega. Nisva tisti sanjski par, ko vidiš, da cvetita drug ob drugem, da se
drug ob drugem spreminjata na boljše, imata tisti lep odnos, ki človeka kar
napolni z mislimi o lepem življenju, ko je ob njiju. Skupaj rasti – to mi je
bilo nekoč tako pomembno. Pa mi je jasno, da se to ne more dogajati, če eden
vztrajno in odločno zavrača posvečanje časa najosnovnejšemu delu te fraze:
osebni rasti. In nato se skupnemu spreminjanju. Da se nočem poročiti mi postane
jasno kadar ugotovim, da so stvari preko katerih ne morem iti. Problem, ki
obstaja je, da se le-te dotične stvari z meseci spreminjajo. :) In ravno tu se sprašujem: kaj bi mi povedal razum, če ne bi bila čustveno
vpletena? Katerim stvarem bi se posmehoval in mi svetoval ignoriranje? Katere
stvari pa bi izpostavil kot pomembne in vredne razmisleka? Prepričana sem, da
so tovrstna vprašanja vredna razmisleka v duhu Najine ljubezni in zunanjega
opazovalca.
3.
3. Najbolj pa se mi zdi, da ni problem v samem
dejanju poroke. S tem sem že pred časom razčistila: nikakor ne želim velike
poroke, z vsemi znanci, ki sem jim kdajkoli v življenju podarila nasmeh. Ne. Lahko
je to čisto mini dogodek, le v krogu svojih najbližjih. Zaradi mene so lahko
tudi v pižamah, če hočejo. :) Da je le nekje, na lepi lokaciji, da je vse
sproščeno in da se počutim lepo (za svojo samozavest) in ljubljeno (kot da sem
nekomu najdražja oseba, katere ni pripravljen za nič na svetu prepustiti komu
drugemu in me želi oboževati, deliti z menoj vzpone in padce v sinusnem nihanju
življenja). Zelo težko razumem, zakaj nekomu ni do tega.
4.
4. Razen, če je problem v odločitvi za dejstvo, ki
pripada tej tradiciji: da načeloma velja za vse življenje. Če nekdo ne zmore te
odločitve, je to lahko problem. Lahko, da ti poroka nič ne pomeni. Vendar je zakon
nekaj drugega kot poroka. In ne, nikakor ni nadomestljiva s koruzništvom. Kajti
za življenje v dvoje (ali več) kar tako, ne zahteva nobenega resnega razmisleka
o skupni poti, skupnih ciljih, željah, namenu. Ne vodi v odločitev. Prva odločitev, da boš z nekom je zaroka. Ta
se mi zdi skoraj še pomembnejša od poroke. Takrat se šele začne človek, po
moje, res spraševati kaj naj zdaj naredi s to godljo v katero se je spravil.
Navadno takrat že potekajo priprave na poroko, vendar imata glava in razum
takrat pomembno nalogo: da se uskladita. Je to res to? Bom lahko prenašal slabe
lastnosti te osebe? Mi pozitivne stvari, ki delajo to osebo mojo najdražjo, res
zadostujejo? Glede na to, da poznam funkcioniranje te osebe, si lahko zamišljam
reševanje kriz, ki slej ko prej pridejo v zakonu/odnosu? Saj ne gre za to, da
bova skupaj zaslužila za kruh in račune, imela hobije in skupno lastnino. Ampak
za to, da bova po nekaj letih še videla žar drug v drugem, da si ne bova samo
še najedla, kot sva si morda v prvih nekaj letih »dejtanja« pa sva to načrtno spregledala,
ignorirala. Kakšni odgovori se ti porajajo?
5.
5. Potem pa je tu še poglavje otrok. Saj bi bilo
fino imeti nek višji razlog za življenje (kot pravijo, da ti postane lastni
otrok), da ne bi ob vsakem depresivnem momentu življenja iskal vrvi. Ampak… ni
to rahlo do pretežno egoistično? Imeti in frustrirati malo nedolžno bitjece, da
sebe ohranjaš pri sorazmernem razumu? Če partnerstvo ni varno, v vzdušju
ljubezni in ob pomoči Od Tam Zgoraj, se mi zdi krivično in neodgovorno ustvariti
novo življenje v ta zmešani svet. ČE pustim za trenutek ob strani vse ostale
finančne, materialne, politične, človeške, sovraštva polne faktorje, ki nikakor
ne govorijo v prid dviganju svetovne natalitete.
Kako bom našla odgovore na ta vprašanja? Jih bova našla oz.
vsaj iskala skupaj? Se boš ustrašil in umaknil v vzdušje, ki prinaša logično
odločitev: poroka nikakor in nikdar? Ali morda obstaja možnost za korak naprej:
v skupno smer?
Poljub :*
Ni komentarjev:
Objavite komentar