Zgodba o pametni in neumni deklici

Nekoč sta živeli 2 deklici - sestrici. Vsaka si je izbrala svoj način življenja. 

Neumna se je trudila razumeti samo sebe. Zanimala so jo njena čustva, zgodbe iz otroštva, zakaj je danes taka kot je. Radovedno je brskala po smetišču bolečine in solza. Našla je osamljene medvedke preteklosti in jih zbirala. Težko se je prebijala iz dneva v dan, večkrat se je počutila kot, da jo je povozil vlak in le z muko je preživela še en dan. Nekatere dni je sonce posijalo zelo svetlo skozi zamreženo okno njenega srca. Pa vseeno, je le počasi opravljala to operacijo na odprtem srcu. Večkrat je sedela in strmela v krvavitve, se spraševala če to zmore in se s težkim dihanjem prebila do naslednjega trenutka. Končno je nekega dne najdene medvedke postavila v urejeno zaporedje. In zadihala z drugačnim zrakom.

Pametna pa se je vsemu doživljanju upirala z razumom in se zapirala vase. Gradila je zid, vedno debelejši zid okoli sebe. Počutila se je samo in osamljeno, hkrati pa odrivala vse stran od sebe. Tudi njena Neumna sestra je obupala, pa čeprav jo je imela zelo rada. Zapiranje je vodilo v upor telesa, ki je začelo od znotraj navzven gniti. Proces je trajal dolgo, preden je razumela za kaj gre. Takrat si je rekla: »Hmm, tole pa ne vodi v nobeno smer. Kaj naj naredim? Eh, bom še malo počakala, saj tako nikogar ne zanima kaj se z mano dogaja, glej, nikogar ni blizu. Malo se bom s kremo namazala in si privoščila kopel. Jim bom že pokazala, da me pustijo tako samo.« Zgradila je še en zid okoli srca, tokrat iz jekla. Nihče ni mogel do nje in nič se je ni dotaknilo. Ravno, ko je ugotovila, da je tako življenje končno stabilno in znosno… Je umrla.

Pametna se je hitro rešila. Neumna pa je morala še dolgo časa čutiti toplino sonca, okušati bližino drugih bitij okoli sebe, gledati večerne barve narave, vonjati posebnosti spremenjenih letnih časov in poslušati glasbo, ki jo poje umirjeno srce.