RAZOČARANJE, ki na smrt boli...

Dostikrat se čudim sama sebi. Ampak najbolj se pa ne morem navaditi da sem tako prekleto naivna. Pa saj nimam razloga, da ne bi zaupala svojim lastnim staršem, ki mi bojda hočejo samo najboljše. Ampak vseeno... verjetno tudi jaz kdaj izgovorim kaj, česar nisem v resnici tako mislila... vendar mislim, da se pri tem še nikoli nisem načrtno igrala s človeškim srcem. Deep cut, right in the middle!
Pa ne, mislim, sej, to ni prvič. Ne, samo ti fucking bedna ženska fucking vedno nasedeš. Pizda, si ti neumna. Resigned. Down.
Že ko se je šlo za financiranje solo petja pred dvemi leti. Vse bleščeče obljube: "Ja, seveda ti dam keš, ti se kar pozanimaj, vse informacije si pridobi, potem ti bom pa plačal, jaz podpiram taka izobraževanja, glasbo pa sploh." In sem šla. Šla tja, se dogovorila za ure, ceno, imela uvodno uro... prišla domov in... " Ja punčka, kaj si pa ti mislila? haha... Šele pod temi in temi pogoji se bo to zgodilo." Ker nisem hotela izpolniti pogojev sem ostala praznih rok. Zakaj nisem hotela? 1. Pogoji morajo biti preden se podpisuje pogodba znani, ne? 2. Zahtevane stvari se niso tikale samo mene, ampak tudi sester in sploh funkcioniranja cele družine. In tako sem dobila nož direktno v srce. Skoraj so se mi uresničile še ene največjih sanj kar sem jih imela v življenju. Prvo je bil vozniški izpit, drugo izbrani fax in tretje: solo petje. In ko ti nož porine v srce eden od ljudi za katere misliš, da ti hočejo samo najboljše... boli.

In seveda se zgodovina ponavlja. Zdaj sem šele dojela, da se moje četrte največje sanje sploh ne bodo tako uresničile. Da so bile obljube o večinskem so-financiranju utopija. Laž. Načrtno zavajanje. Preizkušanje. Uživanje ob manipuliranju in dajanju obljub, za katere vnaprej ve, da jih ne bo izpolnil. In to iz dveh razlogov: 1. Ker sem itak nesposobna, da bi vse uredila, da bi se sama organizirala in res naredila to kar govorim. 2. Ker mi bo potem take pogoje postavil, da jih ne bom mogla izpolniti. V vsakem primeru on izpade 'lep' in lahko reče, da sem si sama zasrala, da mi je on dal vse možnosti. Temu se reče psihično zlorabljanje. In v resnici mu uspeva. Zdaj sem že 80%, da mi ne bo uspelo, da sem priklenjena na to hišo, na ta 'dom', da se itak ne bi znala spravit kam daleč v tujino. Edino na kar lahko še mislim je, da bi šla rada stran od tu, stran od doma, ker tko se ne da živet. Pač ne bom pustila, da se brezveze dere name. No fucking way. Ne bom igrala po njegovih pravilih - ker, kaj že imam od tega? Polno očitanja, krega, dretja. Tudi občasnih lepih stvari, ampak niso več dovolj vredne, da bi poplačale tisto ceno. Damn it! I can't evan get drunk!!! Fuck!!!
Res je, imam vse. Toplo sobo, vodo, hrano-če že slučajno jem doma, nekaj malega žepnine, krite vse stroške, uporabo računalnika in avta kadarkoli rabim, vendar večinoma z mnogo očitki... Nič mi ne manjka. Ampak pripravljena sem, da začnem delati ob študiju. Ker tega več ne morem prenašati. In zdaj imam možnost razmišljanja do jutri: ali boš tiho, ko ti bom rekel ali pa... Ali pa kaj??? Do tega odgovora nisva prišla! Lahko bi rekla, da bom tiho, ampak... zakaj bi se zavestno lagala pri tem, da on to točno ve, samo hoče, da se ponižam pred njim!? Lahko bi rekla, da ne bom in kaj potem? Kakšne bodo posledice? Da se še vedno bojim, da me bo udaril v navalu besa? Je to normalno, pri 22 letih? Ne, sej ni ful nasilnež, res ni. Ampak ko pa znori (menda ga samo jaz spravim v tak bes)... kaj pa takrat? Run for your life? Oh fuck, if it only ended tonight.

Izvor tega nenadnega krega je bil v... lažeh, ki jih razpreda naše najmlajše razvajeno bitje, ki včasih celo spominja na človeka. Že pred nekaj dnevi sem ji povedala, da me je sram, da imam tako neumno sestro, ker pri 15 letih še vedno ne zna razmišljati in uporabljati glave za drugo kot make up in česanje. Kruto, vem. Ampak nje to niti ni zelo prizadelo... KER SPLOH NI DOJELA!!! A ni to najhujša ironija vsega? Pazi, vzela je dvoje čevljev in štumfov, da se bo med 2-minutno vožnjo z avtom odločila katere bo nosila, pozabila je pa vzeti bundo, če bo čez 2 uri slučajno mraz! Oh God, most of all I hate stupidity that comes from full concousness! In seveda, bolj ko pljuvaš po nekom, bolj ustvarjaš napačno percepcijo te osebe (čeprav naj bi bili starši nepristranski do različnih zgodb svojih otrok, ne?). Mirno sem pristopila, da bi se pogovorili in bi lahko kaj povedala v svoj zagovor. Ampak razvajenček je že izlagal svoje. Damage was already done. Nisem imela niti najmanjših možnosti. Ko sem povedala moj del zgodbe, ki je bil resničen in podprt z objektivnimi razlogi, je pač vse zvenelo kot, da se hočem ven vlečt. In ko je ona govorila... Resnično bolj in bolj verjamem, da ima rahlo znižane umske sposobnosti, ker sicer ne najdem razumnega razloga za tako obnašanje. Ne vem, ali je naša cela družina malo mimo ali smo pa samo ta malo tok zafural. Egoistična mala gnilobica. Mislim, sej smo vsi egoistični, ampak eni grejo pa prov čez vsako mero.
In šele po kratkem, a burnem višku tega prepira sem dojela: Tudi te moje 4. največje sanje bo ubil. Sej je obljubil, ampak, zdej šele vem, da naj naredim karkoli, it will never be enough. Misliš, da lahko računaš na nekoga, ko pa prosiš za pomoč ti je pa odredi samo toliko kot po njegovem zaslužiš, ne pa toliko kot prosiš. Banalen primer: prometna nesreča. Jaz ležim na tleh in krvavim. Zelo veliko krvi mi že manjka. In on bi mi samo ustavljal kri, ker je po njegovem samo to pomembno. Sploh ne razume kaj pomeni empatija, 'postaviti se v tujega kožo', čutiti z nekom... Sovražim take ljudi, ker preprosto ne bodo nikoli dojeli!

Prepovedala sem si jokati, čeprav me je kar grlo bolelo. Zakaj bi jokala? Od razočaranja? Krava neumna, sej to si itak že prej vedla, da bo tko. Zaradi jeze? Strahu? Kaj s tem pridobiš, če jokaš?

Želela sem si iti stran od tu, samo malo na zrak, na... pogovor? Ne, pogovor bi mi šel na živce, ker nimam kaj povedati. Želela sem si in si še vedno: ali se ga napiti ali se ga zadeti, se čisto malo porezati, al pa kej takega, da pozabiš zavestno. Dobro, tudi tablete, ki bi me zazibale v (pre?)globok spanec bi bil kul. Ampak samo da zapustim to prekleto hišo. Šla bi h komu prespat. Ampak h komu?? Ti neumna naivnica!!! Bednica! Itak ni nikjer prostora zate! Sama si. So fucking alone. Nobody just doesn't care 4 U. Jaz, ki mi vsi pravijo sonček... ja itak da sem sonce, sej sonce je tudi eno samo in mora samo od daleč svetiti na nas. Nima družbe. Osrečuje s svojo prisotnostjo, včasih ob pomoči dežja ustvari mavrico, ampak vedno je pa samo. Samcato tam daleč. Ja, res sem sonce. Ampak zdele bi najraje kr izginila iz obličja zemlje. Ne, niti v naravo me ne vleče... Samo... izginila bi. Večno sonce, brezmadežnega uma! Blagor, res blagor, ubogim na duhu! Naivna do konca. Mislim, da bom za konec tedna izginila... stran! Pol nej se pa spet postavijo na glavo če se hočejo, I just don't fucking care anymore!!!