Uresničevanje želja...

pa še sploh ni božični čas! :D
V bistvu ful ne razumem v čem je fora. No, mislim si že, samo, me vedno znova najprej frustrira potem pa iznenada preseneti. Očitno bo to leto 2008 polno presenečenj oz. uresničevanje želja. Upam. Zaenkrat tako kaže:)

Torej, že dolgo časa sanjam o tem, da bi šla malo v tujino nabirati izkušnje, spoznavati novo kulturo, nove ljudi, preverit moško kvaliteto kje drugje;) , se malo posončiti, spremeniti primarno okolje, malo upočasniti življenje in izkoristiti možnosti, ki jih ponuja brezplačni fax, narediti nekakšno distanco do svojega doma, izboljšati svojo anleščino, boljše spoznati sebe... in preprosto pustiti vse in iti nekam za nekaj časa. Mislim, sej pol leta je pa res čisto malo, ne? Meni se že zdi tako, sploh glede na to, da je že april, pa sploh ne vem kdaj so se zgodili november, december, januar, februar, marec. Kr... ni jih. A so sploh bili tu? V mojem koledarju piše, da so se menda zgodili in, da sem celo nekaj počela v tem času. Ampak meni se zdi kot črna luknja. Ja, pol leta je res malo - sploh če primerjaš s spremembami v okolju.

Po drugi strani pa... Dolgo obdobje brez mojih prijateljic!!!, dolgo časa brez moje male sobice, mojih knjig, napisov povsod v slovenščini, neumne reklame, s prikupnimi besednimi igrami, slovenska sovražnost do sosedov (sej je vseeno kerih, sam da smo proti), ljubljansko obrežje, stare hiše, umazana (vendar vedno bolj čista) Ljubljanica, naš vrt in milijon palčkov na travi, sosedovi otroci, Tivoli, božično okrasje mesta in doma, telenovele v živo, direktno iz našega kraja, solo petje, stare face ljudi s katerimi sem imela stika, pa ga več nočem imeti, face ljudi, s katerimi sem imela stika, pa bi ga še mela, nove face, o katerih samo sanjam... I am so gonna miss all this! Verjetno bom tudi naše domače po nekaj časa začela pogrešati, ampak saj to je vendar tudi eden od ciljev. Da pridem nazaj v solzah in rečem: 'Moja ljuba Slovenija, še vedno si posebna in kolikor toliko uravnovešena v tem norem svetu.' Ena bo lahko v tem času že noseča ali celo rodila, druga se bo mogoče že resno pogovarjala o poroki (ampak glede na njegovo ne-zrelost dvomim) ali pa bo spet samska, nazaj z vsemi psihami; eden se bo mogoče nesmrtno zaljubil, drugi morda zaobljubil duhovništvu. Jaz pa bom daleč stran od vsega tega. Dovolj daleč, da me nihče ne bo prišel obiskat. Čeprav bi si nekaterih zelooooooo želela. Skoraj že čutim domotožje, pa sem še doma. Ja ta moja empatija je res pomemben del mene. Ravno tako pa se že skoraj lahko vživim v tisto občutje razburjenosti, ko bom prišla tja.

Prej seveda čaka še polno kompliciranih priprav: visa - kera in za koliko časa, koliko bo komplikacij; avionske karte - kdaj in za koliko časa, ali notranje lete ja ali ne v paketu; služenje denarčkov; kalkulacija večjih obveznih stroškov (lap-top, telefon dol, snemalnik zvoka, raziskovanje okoliških otokov in NZ - zdaj pa že veste kam grem, ne?;)... Ampak čutim, da to moram in hočem narediti. Sicer bom imela vedno občutek kot, da se dušim v svojem lastnem življenju in prostoru. In moram malo bolj spoznati sebe oz. mogoče je skrivnost samo v tem, da sprejmem to kar sem, da spoznam svoj namen, šibkosti, bolečine in moči. Kako naj se nekomu dam s celim srcem, če sploh ne vem kaj mu dajem? Mogoče se res celo življenje iščeš? Skupaj s spremembami? No, upam, da bodo ene stvari ostale vedno del mene in mojega življenja.

"Your love is extravagant, Your friendship mmmm intimate" Darrell Evans
"I'm so excited, And I just can't hide it..." Gloria Gaynor
"I come from a land down underWhere beer does flow and men chunderCan't you hear, can't you hear the thunder?You better run, you better take cover." Man At Work
"I won't let the sun go down on me, I won't let the sun go down" Nik Kershaw