In če Ljubi umre?

Ste se to ze kdaj vprasali? Lahko sploh odgovoris na to vprasanje preden se ti situacija zgodi?

Vcasih gledam kaksen film, kjer umre kdo od bliznjih. Najbolj se vzivim, ce si zamislim, da bi to bil kdo, ki je meni drag in ljub. To me vedno spravi v jok. Zakaj? Ker smo tako navezani? Ker smo tako posesivni (ker, kaj bi jaz brez moje mame?)? Morda ker smo navajeni biti drug z drugim?

Danes sem gledala film: "PS. I love you". Prijateljica mi je rekla, da ne smem jokati celi film, preden sem ga gledala. Ampak sem. Ker je resnicno poln ljubezni. Kaksne ideje je imel ta moski. Kako mocno ljubezen. Kako dobro jo je poznal in predvidel vse vnaprej. Ja, sem taka zenska, ki (spet) verjame v tako ljubezen. In tudi upam, da bom lahko nekoga mocno ljubila (tista nadgradnja zaljubljenosti) in mi bo on tudi vracal to ljubezen, tako kot v filmu The Notebook. Sem zasanjano dekle. Zenska. Otrok. In iscem tako cisto, neoporecno ljubezen v tem pokvarjenem svetu. Ker, kar isces to najdes. In nocem se brez boja predati temu groznemu sodobnemu zivljenju. 

Danes sem se torej vprasala: kako bi se pocutila, ce bi moj Ljubi umrl? 

In grozno dejstvo: sploh ne vem kaj bi cutila. Kaj bi pogresala? Po cem bi hrepenela? O cem bi razmisljala, ko bi jokala za njim? Ne vem... Ne morem si odgovoriti na to vprasanje. Bi si mogoce celo rekla, da se vse zgodi z nekim (trenutno) nevidnim razlogom, skomignila z rameni in sla naprej? Verjetno, enkrat kasneje. Mogoce pa sploh nisem sposobna v tej zaljubljenosti razmisljati tako dalec? Da si sploh ne morem tega predstavljati? 

Se en razlog vec, da grem malo v tuje dezele na obisk, da si razcistim, kdo je moj resnicni prijatelj, s kom bom ostala v stikih - no matter what, kaj bom razmisljala, ko bom pogresala dragega, druzino... ko bom cisto sama, brez 'moram' in 'dobro bi bilo'... Samo jaz in moje misli, moja pamet, odlocnost, zelje, odlocitve, odgovornost. Zrelostni test. Trenutek odkrivanja primarnih sil v sebi. Jaz in moja custva. 

Kar se pa smrti mojega Ljubega tice... To, kako se pocutim ob njem, kako me objame, kako moje telo hrepeni po njegovem dotiku, obcutek varnosti in predanosti, blizine... ko rece nekaj kar me v trenutku napolni s tistim posebnim obcutkom of belonging, moja 'izbira' njega kot mojega partnerja, obcutek svobode kadar sem in nisem z njim... It's more than words, I swear. Samo upam in molim, da ne umre in mi naredi nov rez v moje srce.

Ljubi moj, hvala, da mi dovolis, da te imam lahko tako rada in ti to tudi pokazem.

P.S. I love you :)