Sad day

Dan, ki sem ga pričakovala ze od zacetka. Ki sem se ga bala. Ki sem ga podzavestno cutila. 

Mislim, da mi je jasno tudi kako se bo zgodba končala. NE še zelo hitro. Par mesecev se bova se mucila. Ker dvomim, da bo sam sebi zmozen pridrzati ogledalo in zacel resevati svoje strahove, bojazni, obcutke krivde sam pri sebi. Zelo ga imam rada. Pripravljena sem stati ob strani. Zdi se mi vredno in hocem se maximalno potruditi. Ampak ze vnaprej povem. Tokrat ne bom jaz zapustila, ampak hocem, da nekdo drug mene zapusti. Self-distruction? Mogoce, ampak bom vsaj vedela, da on ni mogel z mano biti. Da sem prevec za njega. Da nama ni usojeno, da se ne bova vec trudila. Prav, vse sprejmem. Samo, da ne bom jaz tista, ki bo s tem, da stre nekomu srce, sama sebi trojno zabodla bodalo, direktno v rdeco sredino. Anything but that. Never again.

Boli. Ampak zaenkrat se se drzim. Ali bo slo pocasi gor? Mislim, da ja. Ampak s tem se padec samo prelozi na kasnejsi cas. No, mogoce pa tudi ne?

Smiselnost moje daljse odsotnosti bom videla sele kasneje. Je bilo to pac nujno za mojo prihodnost? Je vstopil v moje zivljenje, da sem se zbudila iz otopelosti? Mogoce bi bila pa v resnici lahko super tetka, samska, neodvisna? Brez rednega seksa, pa kaj. Tudi brez rednih prepirov, nesoglasij in financnih problemov. Face it: ce si sam je tako zelo enostavnejse. Kar se pa osamljenosti tice in podobnih stvari: it's ALL IN YOUR HEAD. Tko kot si bos zamislil, tako bos pa imel!

Ampak zaenkrat se ni tako. To je samo odprto okno, tam nekje zadaj v shrambi, ce se res vsa vrata zaprejo.

Ljubi... spet sva na tocki nic. Tocno tam, kjer sva bila pred natanko pol leta. In zopet moras ti narediti odlocitev.

"Skoz mi govoris kaj moram jaz, zase pa nic ne reces!" Priznam, res je. Ampak nisem jaz tista, ki dozivlja obcutke tesnobe ob svojem partnerju. Nisem jaz tista, ki v imenu prilagajanja potlaci vse pripombe, mnenja, kritike, misli. Nisem jaz tista, ki ne zna o svojih custvih govorit. Nisem jaz tista, ki sploh ne ve kaksna osebnost je, kaj si zeli v zivljenju, ki si ves cas laze 'ce bi imel cas in denar' ... Jaz ti na vse to znam odgovort. IF you ever asked anyway. In se en absurd: jezim se na misko, ki spet ne dela; ti pa reces zakaj sem jezna nate in da itak ves, da si ti za vse kriv. Mater, k to me pa se 100x bolj razpi... It wasn't about you AT ALL! In ko sem jezna (pri meni itak jeza traja max 5 minut, toliko, da se izderem, pol sem že kaj drugega, samo jezna ne), mi reces naj se pomirim in naj bom bolj tiha. Ja, draga, zatri svojo naravo, zatri v sebi to kar si, nikar ne izrazaj tega kar cutis, ker me s tem ogrozas. Okej, kdo ma ze pol problem??? Ce me 2 minuti ne mores poslusat, ko mi je cevelj premajhen in jamram glede tega... kako me bos poslusal in mi stal ob strani, ko bodo na tapeti res pomembne stvari?

Ampak zakljucek je tak: se imam upanje, da lahko s trudom in boljsim poznavanjem drug drugega to premagava. Se nauciva nekaterih spretnosti drug od drugega. I have so much to give... if there's anybody who wish to accept. In ja, tudi jaz se lahko od tebe kaj naucim, ampak svojega karakterja, ki mi je dan v genih pa zal res ne morem. Lahko uporabim razlicne strategije izrazanja le-tega, samo zatret ga pa ne mislim. Ce ne razumes, da imam custva in jih tudi izrazam, se sama sebe zavedam, jih pri sebi imenujem, da lahko pravilno reagiram (beri: se umaknem/poiscem ramo, ki me bo poslusala/se izderem/se zjocem) in na ta nacin pomagam sebi... potem ti ne morem pomagati. Vec kot, da povem ne morem narediti. Ce mi ti ne bos postavljal vprasanja, tako, da bos v svoje sheme spravil moje obasanje in osebnost... me lahko cele dneve skos poslusas, pa me vseeno ne bos slisal. Zal. Pa smo spet tam, kaj moras ti in kaj moram jaz. Ce bi ti meni kdaj kaj povedal bi mogoce tudi jaz boljse razumela tvoje funkcioniranje. Ampak ne, nikar ne zacni govorit, potem lahko boli, ko bos zacel svoje psihe predelovati. 

I wanna be with you. I wanna do and give my best. Ampak nočem se spopadati z mlini na veter. Enkrat je bilo dovolj. Ce se clovek sam noce spremeniti za sebe... kdo sem potem jaz, da te silim? No way! Prevec te (in se) imam rada. Be who you wanna be.

Love, mala

PS: dobro, da tega ne bo nikoli bral, ker bi od vsega napisanega razumel samo to, da ga kritiziram, ne pa je to razmišljanje o tem kako bi se boljše počutil v svoji koži. In ne, nemislim, da sem jaz popolna, sem vedno odprta za opažanja drugih! Ampak če ti jih nihče ne da... Kako ces pol vedet?