Prvi jok je šel čez. Ko dobis namesto zvonjenja telefona odzivnik... ti je jasno, da se te nekdo izogiba. Dobro, sprejmem, to je njegov nacin izrazanja in resevanja problemov: da se najprej malo umakne.
1. In evo jo, moja prva slaba lastnost: nepotrpežljivost, nučakanost. Stokrat si rečem, da ga ne bom klicala, naj me on poklice ko bo pripravljen. Pa me vedno premaga ta moja slabost. Kako jo poskušam resevati: da si recem, da drugi rabijo vec casa za premislek, da moram potrpeti vmes, da moram enostavno umiriti samo sebe in tudi sama mogoce dati stvari vec razmisleka. But it's so hard. :(
2. Impulzivnost. To me vedno tepe po glavi in hkrati je to ena mojih najcudovitejsih lastnosti (sklepam po odzivih ljudi, ki me poznajo). Slabo je ker potem zelo hitro in intenzivno reagiram kadar sem jezna. Stvar me razpeni in v trenutku moram nekaj glasno reci. Npr. "Mater, pa se ta parking, glih zdej k ga jz rabim ni nikjeeer nobenega! Valda!" In ze moje naslednje custvo je vesela ravnodusnost: " Ma dobr, bo ze, ze more bit tako." Vcasih za jezo nastopi tudi otopelost. Vcasih je jeza v kombinaciji s strahom, razocaranjem in zalostjo. Ta kombinacija je najhujse kar je pri meni lahko. Takrat ponavadi moj odziv preseze vse meje: glasno se derem, govorim nesmiselne stavke, mecem vse kar me moti ven. Ampak kaj je tukaj zdej bistveno, tega se mora zavedati vsaka ziva stvar, ki je ob meni v tistem trenutku! Da nisem jezna NATE (ce sem, bom to kasneje se enkrat povedala na bolj jasen nacin!). Da si ti pac slucajno takrat zraven, da je tvoja naloga samo, da poslusas, ali pa tudi to ne, da si pac tam. Ko bo konec mojega bruhanja ognja (in to VEDNO traja max 10 min!), takrat sem pripravljena na pogovor. Ali pa menjavo teme. Ampak enostavno tega ne morem zadrzevati v sebi. Ce se cutis napadenega, me raje vprasaj ce ima to vezo s teboj. In ce recem ne, mi tudi verjemi! Zelo sem ekstravertirana in verjamem, da sem introvertiranim ljudem čudna, preglasna, napadalna. Ampak to samo takim, ki ne vedo, da sem taka kot sem in, da to nima nobene veze z njimi. DON'T take it personal! In zakaj je impulzivnost tudi dobra lastnost? Zato, ker na tak nacin izrazam tudi pozitivna custva. Veselje, smeh, ljubezen, sreco, navdusenje, pozornost. Vsi vedo, da sem vesela, ce sem. Vecinoma so ljudje veseli, ko vidijo veselga cloveka. Zakaj tudi ne bi bili? In kaksen mora biti clovek, ki lahko sprejme obe plati te moje impulzivne medalje ali kriza, kot se vzame? Moj odgovor: tak, ki me ima rad, ki mu je toliko mar do mene, da se trudi preziveti tisto od obeh skrajnosti, ki jo izrazam. Tak, ki me ima toliko rad, da bo razumel, da je to hkrati moja dobra in slaba lastnost in se bo sprijaznil in mogoce celo vzljubil obe.
3. Razprsena pozornost. Tezko se koncentriram samo na eno stvar. In to kdaj povzroci, da pozabim o cem govorimo. Zdej, lahko delas iz tega problem ali pa se vnaprej oborozis z veliko potrpljenja (ce ti gre to sploh na zivce) in me z besedo ali dvema spomnis pri cem smo. Razumem pa, da ce gre to komu na zivce, da kdaj tudi potrpljenja ni vec. Sprejmem, ce me kdaj glede tega kdo opomni :)
4. Nisem zamerljiva. Zakaj je to slaba lastnost? Ne vem, ampak mi je ze bilo vrzeno naprej, da hitro pozabim bistvo prepira, ki se je zgodil. Ker to pomeni, da po uspesno in konstruktivno resenem problemu pozabim, da je problem sploh bil. No, ne cisto tako, ampak res pa cimprej poskusam iti naprej in se samo iz cele izkusnje nekaj nauciti. Zakaj bi se naprej razmišljala kaj je kdo rekel, kako je sel pogovor, kje so bili problemi, zakaj je bil nekdo uzaljen...? Vazno, da smo razcistili problem in prisli do skupnega konsenza. Pragmaticno in racionalno. Problem pride potem, cez nekaj casa, ko razmisljam, zakaj se nekdo hladno obnasa do mene. In se ne morem spomniti, da bi jaz kaj takega storila. Se hocem pogovoriti in... glej, no glej, ta clovek se se vedno spomni tistega prepira/nesoglasja... In mi vrze naprej nekaj, kar je ze davno prezveceno in reseno. No, ocitno za nekatere ni. In zdej se vprasam kaj nej naredim? Naj vodim belezko vseh nesoglasij, vseh pripomb, ki jih dam, vseh nestrinjanj... ce bi se slucajno kdaj zgodilo, da bi morala komu polagati racune "a ves, za tisto, kar je bilo pred enim mesecem, ko si ti rekla tisto besedo in..." Pepole, get serious! Ne, zal nisem taka. Nepomembne stvari pozabim podzavestno in zavestno. Ce pa hoces ti v sebi kopiciti slabo voljo in slabe spomine, ce ne znas preteklosti pustiti v preteklosti... to je tvoj problem, nauci se ga resevati, ne vpletaj mene notr!
5. Kritiziram ljudi. To poskusam poceti na cimbolj konstruktiven mozen nacin. In vedno se poskusam drzati nacela: pohvala - graja - pohvala. Ampak seveda, clovek slisi samo tisto kar hoce slisati. Moja kritika poskusa biti cimbolj na lastnosti, nikoli na osebnost. Primer: pri tem cloveku mi gre to in to zelo na zivce, moti me nacin kako..., ne razumem kako lahko rece..., te njegove lastnosti ne prenesem... Je to slabo? Slabo bi bilo, ce bi pocela samo to. Ampak ne, ker vedno recem tudi: no, samo, zdi se mi pa dober pri..., vsec pri tem mi je..., dobro se mi zdi, da... V vsaki stvari in cloveku lahko najdem nekaj dobrega in slabega. Ker dejansko take so stvari, vedno je + in -. Lahko recem, da je moja zivljenjska filozofija naravnana pozitivno in res poskusam biti bolj pozorna na te reci. Ampak se mi pa zdi zelo pomembno, da svojim najblizjim povem tudi tiste stvari, ki mene motijo. In ne, ne pricakujem, da jih bodo spremenili! Zelim, pa da skupaj najdemo (najdeva) srednjo pot med mojimi in tvojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Tukaj pa nastopi najbolj tezaven del: POGOVOR, POGOVOR, POGOVOR! In odkritost, strpnost, pripravljenost, vztrajnost. Ni lahko sprejeti lastnosti, ki te motijo pri drugem cloveku (okej, razen, ce ves, da ne bo pomemben del tvojega zivljenja, pol si pac mislis svoje in gres naprej). Vsaj meni je tako. Ampak se trudim. Moja strategija je taka: razmislim in definiram problem, grem v detajl (vsaj poskusam) in poiscem srciko tezave. Jo izrazim. In potem predlagam kaksno ali vec resitev. Takih, ki jih jaz vidim, da bi pripeljale k uspesnemu konsenzu. VEDNO zelim slisati tudi mnenje nasprotne strani. In tudi RESITEV nasprotne strani. Seveda, ce drugi noce sodelovati... potem se stvari samo nalagajo druga na drugo, en skos požira, drugi skos dozira... in enkrat vulkan izbruhne ali pa postane otopelo stanje odnosa. Ali je to kar pocnem dobro? Ne vem. Za vsem tem so moje vrednoste: postenje, odkritost, pripravljenost za sodelovanje, skupno rast, vecjo povezanost in razumevanje drug drugega, vec blizine, sprejemanja. To so moje teznje, ki jih ves cas zasledujem kot le morem. Mogoce so kdaj strategije napacne. Ampak, kako naj vem, ce mi tega nihce ne pove, na nacin, ki bi ga jaz razumela? Ce namesto pogovora izpade obtozevanje?
6. Ne znam sprejeti kritike? Ne vem, to je bil (edini) ocitek, ki sem ga slisala v zadnjem casu. In ne vem, ce je to res. Rada sprejmem kritiko in razmisljam o tem, ce je podana na pravilen nacin. NE prenesem obcutka napadenosti, ker se, logicno, avtomatsko postavim v obrambni polozaj. Ce bi pa meni nekdo rekel kaj v smislu: glej, razmisljal sem ,tole in tole me moti na tebi, ni mi vsec da... Hate the sin, not the sinner! Potem zacnem res razmisljati o tej stvari. Has happened before! Ce mi pa nekdo rece: vidis, k ne znas sprejt kritike... Ves kaj ti povem, je pa razlika med kritiko necesa in obtozevanjem vsepovprek! Povej mi tocno kaj te moti, ne pa kar nekaj bluzit, samo zato da das kontra napad, ker se pocutis ogrozenega! In itak, da potem recem, da mi je vseeno, da naj definira problem, potem pa lahko startava s pogovorom naprej. Pa spet pade ocitek: vidis, k ne znas sprejet kritike. Pakaksne kritike, sej je se izrekel nisi, samo nekaj nasplosno natolcujes! Daj povej katera stvar te v resnici moti. Odgovor? Povsem predvidljiv. "Vidis, zdej se pa jezis, ker sem nekaj rekel proti tebi." O Dzizs, sej ne more bit res pa je. Clovek se sploh ne zaveda sam sebe, ne ve niti kaj sam v sebi cuti. Daj priznaj, da ne ves kaj tocno te moti (ali pa ne znas z besedami izrazit) in potem samo nekaj govoris ker bi rad dal kontro!
Ja, moja napaka je verjetno, da ne sprejmem kar vsake kritike, ampak tako, ki ima smisel in je konstruktivna. Tega poskusam cimvec ze sama pri sebi poceti, ampak itak, da sem zelo subjektivna. In hkrati se zavedam, da bo vedno nekdo, ki ga bo nekaj motilo, no matter what. Ampak v partnerstvo pa vlozim 150 %, se zelim spreminjati, prilagajati, se vsak dan znova in znova odlociti, da bom poskusala cimbolj sprejeti in ljubiti njega, se posebaj pa tiste lastnosti, ki mi na njem niso vsec. Ja, hocem. Pod pogojem, da se trudiva oba. Da sproti resujeva tezave. In da zaupava drug v drugega in v to, da hoceva ostati skupaj.
Kaj naj recem, samo clovek sem. Imej me rad, tako kot sem. Trudim se po svojih najboljsih moceh. Zelim se truditi s teboj, zdi se mi, da me vsak dan znova bogatis, ob tebi sem res lahko vse kar sem. Vsaj do zdaj je bilo tako. Ljubi, pusti me blizu.
Odločitev je tvoja. Rada te imam, tvoja mala
PS: tudi tega ne bo nikoli bral. Ampak vse to sem mu ze velikokrat povedala. Mogoce ni slisal na pravi nacin?
V Tvoje varstvo pribezimo,
o Sveta Bozja porodnica,
ne zavrzi nasih prosenj v nasih potrebah,
temvec resi nas vselej vsega hudega.
Amen.
