Peklenski raj

Čudno mešani občutki. V 11 urah, ki sva jih preživela skupaj, se je zgodilo vse: smeh, presenečenje, šok, razočaranje, navezanost, solze, nebesa, izolacija, pekel, hrepenenje, obžalovanje, vroče želje, prijateljski nasvet...
Iz pekla do raja...
To noč je ukradel moje zlomljeno srce...
Nad mestom se dani...
Brez besed...
I hope that I don't fall in love with you...
I'm sorry, I'm not what you are...
Oprosti mi...

Itak sem vedela, da se bo enkrat to zgodilo. Sem že vedela, zakaj sem se že v srednji šoli prisilila, da bi shujšala za fanta. Dejasko je bila to dobra (kratkotrajna though) rešitev. Potem se je počasi stopnjevala druga skrajnost. I love you just the way you are. You are so perfect. In seveda je moja samozavest rasla. In se osamosvojila, si postavila trden prestol. Nekako sem verjela, da kdorkoli me bo imel rad, me bo že sprejel tako kot sem in imel rad tudi moje telo. Seveda, je to res. Or not? Druga stopnja te moje čudne življenjske zgodbe je bila: ti me samo fizično privlačiš. Ne, sicer si razen fizčne privlačnosti nisva znala razložiti zakaj bi se še družila. Dovolj sem samozavedna, da vem, da to ne vodi nikamor, še manj pa v smer, ki bi si jo jaz želela.
In zdaj čisto kontra scena. Točno sem vedela kakšen bo odgovor na vprašanje: kakšna se ti zdim? Odgovor sem že čutila, ampak sem hotela, da pride iz njegovih ust. Privlačiš me na intelektualnem nivoju, ko sva skupaj in ful tudi spolno... but... ta PREKLETI BUT... Na videz pa ne. Halo? Ne razumem... lahko razlago prosim? Tudi spolno, vendar ne, ko me vidiš? Tega si ne znam razložiti. Okej, ne pritegnem tvoje pozornosti. Samo spolno pa ja, pa to ne samo malo ampak zelo močno???
Vprašaj se: zakaj se tako počutiš? Koliko je to pomembno, da si lahko v odnosu z nekom? Si sploh lahko predstavljaš naju skupaj? Partnerstvo je tudi prilagajanje in bolj ali manj spontano spreminjane, žrtvovanje... Sej mogoče bova pa čez čas ugotovila, da si sploh ne bova tok fajn? Da nisva za skupaj? Ampak kako bova vedela, če si ne bova dala možnosti? Da mu olajšam odločitev sem se odločila, da mu povem, da bom vmes izginila iz površja Evrope. To je sprejel dokaj mirno. In ne, ni mu nič olajšalo odločitve.

I love, making love to him. I almost said the forbiden words on loud... Few times actually. No, v mislih sem jih. Ljubim to kar počneš z mano, kako to počneš... Ti si ena najlepših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Pa čeprav je to edino kar sva imela. Fizično se počutim super ob njem, varno, ko me objame, skoraj ljubljeno, čeprav ljubezen nima nič s tem, čudovito se je poljubljati, vsako točko telesa - katerokoli! - spremeni v erogeno cono, spoštuje moje želje, daje mi občutek topline... In ves čas sem razmišljala kako lahko nekoga hkrati privlačiš in odbijaš? Kako??? In beden občutek je to. Nikoli nisi čisto pri stvari. Kaplje trde in težke, ne morejo izprati bolečin...

Oprosti miško, te odločitve ne morem narediti namesto tebe. Sam moraš preceniti. Ne morem biti z nekom samo napol. Been there, done that. Not planning doing it again. Ampak hkrati že vem kakšen bo končni rezultat, preveč poznam moško logiko. Hudo mi je. Zakaj? Sej sploh ne poznaš tega človeka? Ja no... malo pa že. Zakaj mislim, da je moje poslanstvo, da rešujem ljudi??? Ne ni, ti tega treba in v resnici si tega ne želiš. Res? Dej, make up your fu..... mind!
Ne resno, ful mi je lepo z njim. Nekaj posebnega je. Ves čas me boža! Hudo mu je, če je meni hudo. Rad ima ljudi in otroke.
Okej, slabe stvari: ni samoaktiviran. Pa še nekaj jih je. Ampak, sej itak vem, da bi mi šel nekdo, ki bi bil tok v pogonu kot jaz na živce! A če nimaš nobene skupne stvari, razen making prefect love, je to kul? Kako naj vem?

Lost... waiting... wishing... In God I trust... But still sad:(