Cel večer pijana, brez kapljice alkohola

Samo to sem si želela, da bi bila med nama tudi fizična privlačnost (kot mi je priznal, je bila psihična privlačnost prisotna obojestransko že skozi pisano besedo). Da se ne bi odbijala. Da bi si bila mogoče celo zelo všeč. On meni, z vsemi pogojniki, ki jih zahtva moje telo in moji možgani, da mi je nekdo všeč. In jaz njemu, taka kot sem s plusi in minusi mojega telesa. Priznam, poskušala, sem na lep in eleganten način vzpodbuditi in poudariti prednosti. Po 1-urnem izbiranju obleke sem si tudi umila glavo in imela prekrasno frizuro. Lepo, rahlo valovite, z urejenim volumnom. Še malo dekorativnega make-upa, ki mi polepša oči, doda detajl obrazu in meni zviša samozavest. "Ne pričakuj preveč, pusti mu, da ti pokaže svojo stran. Prepusti se, bo že prav tako kot mora biti. Kar ti je namenjeno se bo zgodilo." Verjetno sem bila tako sproščna tudi zaradi tega, ker ... zdaj me je v resnici tega malo strah... ker me od oktobra naprej nekaj časa ne bo tu.

Takoj mi je bil simpatičen. Z veseljem sem se v trenutku posmehovala lastnim pedsodkom. In ja, začutila sem 'nekaj'. Nič ekstremnega, samo to, da me ne odbija. In, da ima v živo lepši obraz, bolj mlad zgleda kot na sliki. Všeč so mi bili čevlji, ki jih je imel. In majica! Ter preprosto kavbojke.
Pogovor je kar stekel. Klopica. Pogledi, ki si jih ne znava razlagati. Ko sem ga gledala v oči... ne morem verjeti, da se lahko to zgodi, tak pretok energije. Ves čas sem si želela, da bi me poljubil, da bi jaz njega, da bi se dotaknil moje roke, da bi me objel... karkoli, da bi se mi približal. Vedela sem, da ne smem nič narediti, samo sebe krotiti. On je bolj zadržan in potrebuje več časa. Naj on odloči, ko bo pripravljen. Pogovor je bil zelo odkrit, prvooseben. Ironični heci so bili vir smeha, ker še ne razumeva kdaj se kdo heca in kdaj kdo resno misli. Kar je samo še boljša popestritev.
Ni bil preveč zadržan, pričakovala sem kaj veliko hujšega:) Malo naglasa, vendar ne preveč, dokaj pravilno govori, tako zanimive stavke se spomni in všeč mi je način kako govori.
Točno vem, kdaj si je zaželel, da bi naredil korak naprej. To mi je tudi kasneje potrdil. Ampak ga ni. Hvala za ta dar čutenja ljudi. Hvala, res!

Skoraj dotik z roko med hojo, pogledi, telesna neverbalna komunikacija, smeh, pogovor na inteligentnem nivoju. Moje telo je že kričalo 'všeč si miii', pošiljalo vibracije po celem telesu... pravzaprav sem cel večer preživela napol v omedlevici. In če drugega ne, so najini hormoni uredili stvari po svoje. Ker razum tukaj res ni imel dosti zraven. Razen tega, da sva si bila v mislih že prej zanimiva.
V nekem trenutku sem točno vedela, da bi rad nekaj naredil, da me vprašuje s pogledom, s telesom, z željo. Kakšnen buren odziv mojega telesa! Ampak vseeno je ostalo pri nasmehu. Preveč luči je bilo okoli. In nisem točno vedela, ali si jaz to samo zamišljam, ker si to želim, ali je to res odziv nanj. Vse je bilo tako nevsiljivo nežno. Pa sva se samo sprehajala! Seveda ti v takem stanju razum odpove, zato je bil pogovor na zelo enostavni ravni, če je sploh bil.
"Listen to your heart" v novi priredbi by Celine Dion. Všeč mi je! Tako je strastna, mogoče malo preveč divja naproti originalu ampak čisto primerna vsebini. Stala sva tam in poslušala. Potem pa vstopila in si privoščila oddih na toplem skupaj s sladoledom. Privoščila sem si potisniti vznemirjenje na še višjo raven in to navidez čisto nevede. Vem, mala manipulatorka in pokvarjenka, kot mi je kasneje tudi sam povedal ;) :P Pa kaj, pomagaj si sam in... vse se bo z večjo verjetnostjo zgodilo tako kot si želiš. Študiranje moške psihologije v zadnjem času, mi zelo koristi! :D

Teme me je včasih strah, sploh če sem v naravi in sama. Če sem v temi v dvoje, se temu strahu pridruži še vznemirjenje. Ne moreva več govoriti, vse geste so dvoumne, stalno se pojavljajo priložnosti za nekaj, vendar se nič ne zgodi. Hodiva proti slikam, ampak podzavestno vem, da jih ne bova videla. Spontano in družno zavijeva proti klopicam.

Nežnost. Nežnost. Nežnost. Vse je tako lepo. Dotik je zadržano močan, prijazen in nežen. Vse spontane reakcije so pravilne. Diši mi! Oh ja, diši. Tako lepo diši, pa sploh nič posebnega. Tako lepe roke ima. Nikoli ne gre čez mejo. Vendar pa napreduje korak za korakom, v obsegu, ki mu je dovoljen. Vse gre v tempu, ki je zelo spontan, ki nama je obema skupen in ljub. Omotičnost se povečuje, pa se samo poljubljava! Strast narašča z vsakim izdihom, pa vendar je objem vsakič globok, poln predaje in zadovoljstva, da sva skupaj. Pogled, poljubi, beseda, nasmeh, objem, vprašanje, poljubi... vse to v najrazličnejših kombinacijah. "Všeč mi je kako dišijo tvoji lasje; tako imaš lepe in mehke lase. Tvoje roke so tako lepe; tvoje pa tako male in nežne. Všeč mi je kako me primeš in stisneš v objem; rad imam te tvoje nežnosti. Dobro se poljubljaš; ti tudi, mišek. Tako sem si želela, da bi si bila všeč; jaz tudi, samo sem se bal, da bova imela prevelika pričakovanja drug do drugega in bova razočarana. Všeč mi je, če mi rečeš mala; sj si res mala:)" Bila sem skoraj otroško razigrana in to ga je spravljalo v smh:). Besede ljubimcev, so v takih trenutkih opojnosti lahko samo odkrite. Bila sem otroška in sproščena, moja bit je polnila baterije.

Sej so se mi pojavljala vprašanja, katera si bom verjetno še nekaj časa zastavljala, ampak to bo že čas pokazal. Na kratko bi večer opisala: strastna nežnost.