Ne razumem. Res ne.
Kaj je to? Da sem zenska ali preprosto hiperaktivna? Kako to, da me morajo stvari vedno zabavati in biti izziv, da vztrajam?
Jezi me. Vznemirja me. Na zivce mi gre. Otrocje. In hkrati privlacno.
Neodgovornost. Otroskost. Nabijanje lastnega ega. Dolgocasje. Brezpomenskost. Enostransko razdajanje. A je meni tega treba? Hell no! Spregledala sem. Ha, zdaj se samo se smejem. In uporabljam karakter st. 17. Ja zal, tudi tega imam. Morda so to moja lastna custva do sebe, do tebe. Ampak taksno je pac zdaj custveno stanje.
Kam pelje prihodnost? Kaj me caka za vogalom? Stopila bom naprej, potem pa videla.
"Mladost je norost, skace cez vodo kjer je most."
Ni komentarjev:
Objavite komentar