Brezciljen dan

Kako naj opišem današnji dan? Nenavaden, umirjen, brezciljen. Kaj mi je? Pojma nimam.

• Razmišljam o zenu – in s tem povezanim ležanjem, ko misli prosto pustiš, da letijo po svoje. Mislim, da sem danes večkrat že dosegla svoj „zen“ :)

• Živcirajo me leče, ko mi ali ena ali druga meglijo pogled in jih potem jemljem ven in notr. Seveda so očke potem že čisto utrujene. Na koncu obupam in si dam nazaj očala. Na, pa gre trud celega dneva. Ubogi možgani.

• Noč je bila kratka, ker se je dan začel že pred 7. (ponavadi se šele po 9-i). Dopoldansko dopolnilno spanje je bilo prekinjano in napol budno.

• Za višek vsega pa se že celi dan počutim utrujeno. Noge, so kar nepremične. Večino dneva sem preležala ali presedela v postelji in samo meditirala (ali se celo učila). Razmišlja, da se tako počutijo nosečnice. Huda hormonska nihanja ne pomagajo pri takih smešnih mislih.

• Kaj pa je najbolj zanimivo: da si trenutno sploh ne želim imeti otroka. Oz. me je dragi prepričal, da ga nimava s čim živeti in da bi bilo nasploh čisto preveč komplicirano imeti zdaj bebico. Hkrati me je bolj ko spoznavam sebe strah kakšna mama bom. Bom svojim otrokom nabijala občutke krivde? Bom prestroga? Kaotična? Nezdravo impulzivna? Kritizirala vsako njihovo odločitev? Ob oceni 4 vprašala zakaj ni 5? Pogojevala in kaznovala? Ali pa po drugi strani mislila, da obvladam stvari in jih spotoma nekje zafurala? Izgubila stik z možem in v otrocih iskala njegove nadomestke? Je že res kar pravi moj mentor: razčisti te stvari s starši, sicer jih boš nosila s seboj in predajala otrokom. In če dialog ni možen? Delam na sebi... in upam, da bom glede na osvojeno teorijo in lastne izkušnje dobra mama. Nekako me tolaži, da me lepo uravnoteži moj dragi. Razumsko-pametno moški. Ampak... ozadje imava pa isto. Kako se bodo ti vzorci kazali v najini vzgoji? Uf, kakšna „mamiška“ debata :)

• Sprašujem se kje bi delala, glede na to, da počasi zaključujem svoje sedenje v predavalnicah. Vsaj za nekaj časa. Veselim se službe, preizkušanja v teoriji naučenega in redkih izkušnjah. Strah me je samostojnega, odgovornega dela. Zadnjič mi je prof. rekla, da šele, ko sem nehala uporabljati naučene fraze in se začela v strokovni vlogi pogovarjati kot sem čutila, da sem šele premaknila situacijo, ki smo jo obravnavali. To pa tudi nekaj pomeni, a ne? Sicer je moj profil vedno bolj zaželjen in se odpirajo delovna mesta, ampak mi manjka vsaj 3 leta delovnih izkušenj. Neučakana? Ja. Rada bi imela redni mesečni priliv denarja, ki bi mi zagotavljal samostojnost in neodvisnost, začetek novega obdobja, upam, da tudi bolj uravnovešenega življenjskega stila.

• Načrti za verjetno zadnje brezskrbno poletje... so veliki. Se spreminjajo. So mobilni. Upam, da bodo tudi malo delovni. Hočem brati knjige. Hočem se učiti o naravi. Verjetno pa bom na koncu veliko spala, lenarila, se ljubila in smejala v naročju ljubega. In on je vedno moja prioriteta. Smešno, kaj vse podredimo občutku varnosti. Ampak če sledim svojemu srcu je to gotovo pravilno. Butasta fraza, ampak zdaj končno razumem kaj pomeni.

Imam aktivno življenje. Ampak ne danes. Danes sem dan preživela introvertirano in si hkrati vsaj po telefonu polepšala dan s fantom, najboljšo prijateljico in sestro.