Biti z nekom je čudovito. Ne bi mogla biti z nekom, če ne bi bila zaljubljena vanj. In ko sem v zvezi mi je lepo. Se tudi razžalostim, jezim ali obupujem. Vendar sem prepričana, da v 95% čutim vse ostalo, vse kar je pozitivno, da ostajam z njim. Vsekakor so moje čustvene potrebe zadovoljene. Ko se ujameva tudi na kognitivnem je to zame (obvezna, pa vseeno) nadgradnja: diskutirava, imava različna mnenja, raziskujeva, iščeva rešitve, načrtujeva in se učiva. Na področju aktiviranja sem pač tak človek, da si vzamem kar rabim: ko si želim objem, ga hkrati podarim, če hočem poljub, že prej stegujem ustnice ali nastavljam vrat, ko potrebujem pomoč to povem. Večino vsega, kar se mi plete po glavi pač izražam z besedami. In verjamem, da je to lahko za marsikoga naporno. Sploh pa moškega. Sploh pa moškega, ki mora vse to poslušati v veliko večji meri kot vsi ostali. In Ljubi, hvala ti za potrpežljivost ob tem. Upam, da enkrat ne bova prišla do točke kot je prikazana na začetku filma „Breaking up“. To se pač (po mojem mnenju) zgodi, če partner ne opazi več dela, ki ga opravlja drugi, predvsem pa ga ne ceni ampak razume za samoumevnega. Velja za oba spola (da ne bom diskriminatorna: oba partnerja).
But face it: biti z nekom je naporno. Včasih nevzdržno. Ti na trenutke daje občutek, da izgubljaš del sebe. Da žrtvuješ svoje hobije in interese. Da bi rad samo mir in samoto. Da te utesnjuje. Lahko te celo pripelje do točke, ko se vprašaš: „Je to to? Je to vse? Kaj več si mogoče želim?“ Nekateri se celo odločijo, da je tega dovolj in hočejo nekaj popolnoma drugega. Ob ločitvi navajajo površinske razloge v smislu: teži, si ne vzame časa zame, nikoli ni zadovoljen/a, tak/a je kot njegov/na mama/oče, ko sva se spoznala mi je bilo všeč, zdaj pa me spravlja ob živce (in navede nekoč skupno aktivnost)... Ja, pustiti nekomu blizu srca in sprejemati njegovo srce... to ni lahka zadeva.
In tako dobiš drugo skupino ljudi: zaprisežene večno samske. Zdi se mi prijetno biti sam: veliko časa imaš zase, za svoje hobije, prijatelje, uresničevanje želja, razporejanje aktivnosti po izključno lastnem trenutnem navdihu, se zapletaš v odnose, ki so kratki, strastni in neobvezujoči. Obleke, hrana, ličila, zapravljanje denarja... vse izključno zase. Manj stroškov verjetno pomeni, da si lahko nudiš več udobja (se mi zdi logično). Moj vidik pa zajema tudi negativno stran, če si sam. Res si varen pred čustveno ranljivostjo, hkrati pa se ti vse dobre stvari dogajajo samo površinsko (nasmehi, poljubi... nikoli pa smeh od srca, smeh, ki zbuja radost v sočloveku, strast, ki je prežeta z ljubeznijo, ki naredi ljubljenje še toliko lepše). Čas mineva in ljudje se v življenju premikajo. Mogoče ne vedno naprej, vendar se jim nekaj dogaja. Prijatelji dobijo otroke, se poročijo, potujejo, menjajo službe, se selijo... Ljudem, ki pa so prepričani, da je najboljše ostati sam, pa po mojem mnenju ni do toliko globokih medosebnih stikov. Težko verjamem, da se ne moreš navezati na eno osebo, ki bi postala tvoj partner, hkrati pa imaš globoka prijateljstva. Potem je tu še vidik staranja. Slej ko prej ne bo več statusa „dobra partija“ ampak nekaj drugega. George Clooney je eden najbolj zaželjenih starejših moških v fantazijah žensk v zahodnem svetu. Zakaj? Ker je okoli njega ustvarjen mit, ki si ga vsak lahko razlaga po svoje. V realnem življenju takega moškega (in tudi nekaj let mlajšega) večina žensk ne bi niti pogledala oz. zgolj to. Enako je z ženskami. Madoni leži svet pod nogami, vse ima. Je srečna?
Na moji tehtnici med biti sam ali v zvezi zmaga globoka navezanost. Raje izberem tistih nekaj sladkorjev, ki sladkajo moje življenje kot pa plavanje v sladki tekočini, kjer je vse isto sladko in nič ne izstopa iz povprečja. Želim rasti, deliti svojo ljubezen z nekom in s tem tudi težave. Preprosto čutim, da sem s svojim dragim angel z dvemi krili. Bedna oguljena fraza, ampak... tako pač čutim. Hvala Bogu za to. Ob sebi imam tudi prijateljice, ki ob mojem moškem zapolnijo moj ženski del potreb. In tako je svet čudovito pisan in vedno znova zanimiv :)
Inspired by film: Alfie.
