Priznam, obsedena sem s sago o Belli in vampirjih. Ne morem nehat brat (končala 3. knjigo, pogledala 2. film). Lahko bi navedla več objektivnejših razlogov za to, vendar se bom zdaj vprašala samo zakaj ne morem nehati sanjati o teh likih, zgodbah, besedah iz knjige, sebe postavljati vmes...
Včeraj sem sanjala, da sem bila jaz v vlogi Belle. Govorila sem njene besede in si izmišljala nove stavke. Vendar vseeno, v njenem stilu: počasi, premišljeno, samoobtoževalno... V nekem trenutku sem čutila njeno grozno praznino in bolečino, ko jo je Edvard zapustil. Najbolj pa se spomnim slike, ko sem jaz med Edvardom (fizično hladnim vampirjem, vendar mu pripada moje srce, zame pomeni zrak, preživetje) in Jacobom (volkodlakom, vedno toplim, nasmejanim, mojim najboljšim prijateljem, ki je moje osebno sonce, dela življenje lepše in znosno). In tako kot Bella, se tudi jaz nisem mogla odločiti za enega ali drugega. In between Fire and Ice (love the poem!).
Kaj to pove o meni? Kaj mi sporoča moja podzavest? Kaj potlačujm in se nočem zavedati? Sta ta dva lika substitut za eno osebo ali dve? Ali sploh gre za osebo? Mogoč situacijo? Željo?
Možni odgovori, ki se jih sama spomnem (BTW, nezavedno ima ime z razlogom!):
- želja biti zaželjena in odkrito/očitno ljubljena.
- želja imeti ob sebi nekoga, ki bi bil hkrati Edvard in Jacob.
- ali jaz sebe, svojo čustveno sliko, vidim bolj v vlogi Edvarda ali Jacoba. In kako to kažem do drugih ali sebe?
- dilema med tem kaj imam in kaj mislim da imam.
- dilema med kaj imam in kaj mislim, da si želim.
- dilema med kaj imam in kaj rabim.
- kakšna čustva čutim in jih potlačujm/si ne priznam?
- nekaj je tako očitno, pa temu ne pustim, da pride iz nezavednega.
- želja čutiti take poglede in ljubezni polne obraze.
- ima to kakšno vezo z mojo strokovno identiteto?
Freudova teorija o sanjah (laično povzeto in k-k-kratko, povzeto po predavanju psihoanalitika):
Sanje kot izpolnitev želja. Obrambni mehanizmi zanikanja in projekcije. Združevanje več stvari v eno sliko. Simboliziranje. Pomembno se je zavedati, da so sanje od tistega, ki sanja (ne pa od tistega, ki nastopa v sanjah), kar pomeni, da povedo nekaj o meni, ne o tistih, ki nastopajo. npr. pred dnevi mi je rekla prijateljica: "A veš, da sem te zadnjič sanjala nosečo." Odgovor according to Freud bi bilo: "Zanimivo. Ali veliko razmišljaš o nosečnosti, dojnčkih? Si jih želiš? Kaj bi ti pomenilo, če bi bila zdaj noseča..." Če se veliko zbujamo med sanjanjem, to pomeni, da naši nezavedni obrambni mehanizmi niso dovolj, zato morajo vklopiti dodatne varovalne ukrepe - prebuditev, prekinitev.
Laik bi verjetno rekel, da je vse to samo od tega, ker že 3 tedne živim v "Forksu". Ampak po vsem kar vam o psihoanalizi in nezavednem... si ne morem zatiskati oči.
In kaj je naslednji korak?
