@ Friends
Kako dnevi tecejo hitro! Vsak dan znova se spomnim, da bi rada s kom govorila, poklicala, da se ze dolgo nismo slisali... Pa tega ne storim. Zakaj? Zakaj si mislim, ja, napisi si, da bos jutri to naredila. Halo? Prijatelje dajes na spisek?
Sej vem, sama pred seboj imam tisoce razlogov zakaj je tako in zakaj jih v koncni fazi ne poklicem. Ce bi mi to nekdo drug razlagal, bi odgovorila: "Ti ze ni to toliko pomembno." In do neke je mere je to na zalost res. Je pac tako, da se ti zivljenje in prioritete malo spremenijo, ko dobis partnerja (najprej sem to zacela opazati pri prijateljicah, sele potem pri sebi). In ko isces sebe. In ce si tok na "free" kot jaz. Enostavno verjamem, da kar mi je namenjeno se mi bo zgodilo, da ima vse svoj namen. In potem se dejstvo, da skoraj vsakic (res, 95%) ko nekaj dni razmisljam o neki osebi, da bi se bilo res ze dobro malo slisati... me ona poklice. Ali on :) Mislim, da sem to ze tolikokrat povedala nekaterim, da mi sploh vec ne verjamejo. Pa je vseeno res. No, je pa se en pogled na to zadevo. Cisto egoisticno, vendar v osnovi samoohranitveno vprasanje: Kaj imam od tega, da se slisim s to osebo? Ko potrebujem pogovor, vem koga poklicati. Tudi o nekaterih ljudeh me dejansko zanima kaj pocnejo. Ampak nekateri pa so taki, da smo skupaj preziveli lepe trenutke, dogodke pa vseeno vem o njih premalo, da bi jih kar tako poklicala in sprasevala o zivljenju. Ob drugih imam obcutek, da se z mano sploh ne pogovarjajo, ne stekajo mojih misli ali pa jaz njihovih in potem govoriva drug mimo drugega, vsak svojo zgodbo, brez detaljnih vprasanj o dogodku/dogajanju nekoga drugega. Potem pa se eno zelo pomembno dejstvo: zenski pogovor poleg moskega? NO GO! To je enostavno kontradiktorno, da o tem kako se potem pogovor vrti sploh ne bi! Anyway... moji pravi prijatelji vedo tole: ce me potrebujejo sem vedno tu nekje. Imam veliko stvari, predvsem pa cas s svojim fantom... ampak za prijatelje si vedno vzamem cas. Kako pa to zgleda v realnosti? No, ce me pogresas me poklici, ce s zelis pogovora me poklici, ce je nekaj izrednega kar se ti dogaja, me poklici... ce zelis samo na kavo-poklici. In jaz bom tudi :)
@ Dojencki
"Zakaj bi clovek sploh imel otroka?" razmisljam medtem, ko sedim na balkonu, gledam cudovito pokrajino pred seboj in drzim v narocju malo dojencico. Okej, zanosis. Rodis in si menda srecen (ce je zdrav... in ostali ce-ji). To bitje spi, je, izloca. In z njim prezivljas cas, ko je slucajno buden. To pocetje stopnjujes, nadgrajujes in nekega dne hoce s svojim partnerjem zaceti svojo zgodbo... Vse das, se odrekas, zrtvujes, si v marsicem omejen... Kao nadaljujes svojo vrsto... Res, kaj imas od tega, da imas otroka?
In potem jo pogledam. Vzamem v roke steklenicko z mlekom in ona jo pozresno zgrabi. Lezi v mojem narocj, mala, nebogljena, ljubka. Potem se mi kasneje nasmehne, lahko ji delim lupcke na licka, ji govorim vse nesmiselne zloge in medmete kar jih premorejo moje jezikovne sposobnosti, ona pa jih sprejema kot nekaj zabavnega. Tak topel obcutek, da te nekdo potrebuje, mu lahko izkazujs ljubezen, neznost, skrbis zanj... No in ce ste mislili, da je tisto prej egoizem... kaj je pa potem tole? Za svoje lastne potrebe imamo otroke. In vecji ko so, bolj jih custveno zlorabljamo, da na njih tolazimo svoje potrebe. Pa naj bomo se tako odgovorni, ljubeci starsi... starsi zelijo svoje otroke spremeniti v "mini me-je", zavestno ali ne. Predajamo svoje vrednote, navade, razmisljanje... Ampak ce tako razmisljas, res ne bi hotel imeti otroka. Potem pa se vrnem v svojem mislenem potovanju nazaj k mali kepici, ki zgrabi moj prst, medtem ko mi v narocju srka mleko in me gleda z radozivim pogledom. In si mislim, da otroka imeti pa res ni nekaj tako zelo napacnega :) (Misel iz zacaranega kroga: Iz malega zraste veliko!)
@ Moj glas
... mi zveni lepo. Pojem dobro, prof. je ponosna name. In za namencek se se dobro obnesem v duetu/tercetu! :) Ne bi mogla peti tako s srcem, ce ne bi ob petju odplavala v svet sanjarjenja, umetniskega ustvarjanja... "Ljubljenje same s seboj" bi mogoce lahko opisala tak obcutek zamaknjenosti. V tistem trenutku sem samo lepa, zadovoljna, srecna, uravnovesena. Ni problemov, ni sveta, ni ljudi. Kot je rekla moja prof.: "Muzika te napolni, ne pa sprosti. Tako... vzneseno, polno se pocutis!" Hvala Ti!
@ Zivljenje
Kam se odvija? Kaksna prihodnost me caka? Naj se obremenjujem z vsemi vprasanji mladega odraslega? Dejstvo je, da se vse zacne in konca pri eni besedi: denar. Ce bi tega imela na pretek, bi lahko pocela polno stvari, z veliko zara in zanimanja, brez velikega nacrtovanja prihodnosti, ki je povezano s financami. Najprej bi si privoscila 2-3 potovanja (vsako do 1 meseca trajanja). Hkrati bi zacela uresnicevati najine nacrte za hiso. Seveda bi hodila v sluzbo, potem, ko bi se vpisala na podiplomski studij (ki ga je seveda treba kar dosti placati). Mogoce bi delo iskala celo na podrocju turizma. Vsekakor pa bi ostala v svoji primarni stroki. In to so so sele plani, ki se ticejo le mene, koliko je se ljudi, ki jih nisem vstela v to svoje financno sanjarjenje!
Ampak tega denarja ni. Zato se tudi ne obremenjujem prevec s tem. Kar danes zasluzim, ze jutri porabim in ne mislim prevec na ogromen kredit, ki ga bom morala vzeti ter potem se naslednje pol zivljenja odplacevati zgolj zato, da bom imela mali, topli domek. Vcasih sicer naredim kaksen plan, vendar pa... prosim naj se zgodi Tvoja volja, ker jaz res nisem dovolj pametna, da bi znala sama vse uskladiti. Ce bodo imeli moji nacrti sadove - super. Ce pa ne - verjetno ni prava smer.
In to je to :)
