petek, 22. maj 2009

Ziveti po svojih nacelih = tabuiziranje spolnosti?

Kako lahko zivis po svojih nacelih in si hkrati strpen do drugih? Pa okej, strpnost se nekako gre. Si mislis, pac zivijo tudi takiintaki, ki pocnejo tointo. Naj bodo, saj meni ni treba imeti opravka z njimi. Homoseksualci? Ja, nic nimam proti. Ne bi pa imela kaj dosti stika z njimi. Ogabno je, ko se drzijo za roke, kaj sele ce se poljubljajo. Ampak sicer jih pa sprejemam taksne kot so. Aja? A dej no? Prostitutke? Brezdomci? Spolno zlorabljene zenske? Nasilni moski? 

Ampak na tem mestu bi govorila o eni specifiki... recimo, da zagovarjas, da ni spolnosti pred poroko. In delas z mladostniki. Lahko iz osebne izkusnje povem, da se ob mladostnikih sele dobro zaves svoje starosti in tiste dolocene vzgoje starsev in kroga socializacije, kjer si se gibal nekje do 15. leta. Kaj ce ti mulci govorijo o tem, da se s fantom poljubljata (opomba: za tak pogovor mora biti ze veliiiko zaupanja in odnosa med osebami v pogovoru). In da si zelita tudi kaj vec. Kaj bos rekel? Kako bos reagiral? Ti prakticno odlocas o njihovi prvi naslednji potezi, kot povod bos za eno ali drugo.

Jaz razmisljam o teh dveh najbolj ocitnih opcijah:

a) Bolj papeski od papeza? Ne tega poceti, to ni zate, ves, nisi se dovolj zrel za take odnose... (opomba: kaj ce se pogovarjas z odraslo osebo, ki se zeli spustiti v poletno avanturo z nekom?) Kids don't do drugs. Why? I don't know, can't really say... but all I can say is: don't do drugs. Okey, ze v Southparku smo videli, da to ne deluje. Slab primer? Tudi v realnem zivljenju ne deluje. Ljudje rabimo malo vec razlage, razloge, dejstva... Sledi (ali pa tudi ne) vprasanje: "Kdaj pa lahko? Kaj pa cakam?" Kaksen bo odgovor? Poroko? Smesno, saj sploh ne verjame v poroko... sploh po tem kaj vse je videl in slisal od svojih porocenih starsev. In da mama po 20 letih zakona in 5 otrocih rece: to zame sploh ni zakon, kar se mene tice nikoli nisva bila porocena. Ne, tak otrok res ne verjame v poroko. Torej tudi ne bo cakal na porocno noc za prvi sex. O protislovju med: pred poroko ne smes, po poroki pa to postane zakonska dolznost pa tudi ne bi! Kaksni so se moralni argumenti, ki jih lahko po svoji mirni vesti dajes naprej? But in the end: it's up to you anyway. Vendar je pa res, da si po tej opciji sledil svojim nacelom: naprej dajes to kar verjames, da je prav, da je dobro. Izrazis svoje vrednote (ki je v tem primeru, da se ne predajas kakrsnikoli obliki spolnosti, ce nisi porocen).

b) Vse je dovoljeno, do neke meje? Danes recemo: svoboden si v svojem pocetju, dokler s tem ne skodujes drugim. Okej, pa ne bomo sli v filozofsko razpravo svobode in kaj je skodovanje. Ampak a ne naredis vsaj manj zla ce mladostnike poucis o nevarnostih in pasteh sveta 'tam zunaj'? Kaj vse se dogaja na internetu, na ulici, kdo te lahko caka v grmovju temnega predela ulice, kaksne so realne posledice uporabe drog in njihove posledice ter nenazadnje tudi ne predajanje svojega telesa kar vsakemu, zaupanje svojemu partnerju, varna zascita pred spolno prenosljivimi boleznimi (kondom) in nezeljeno nosecnostjo?

Kaksna bo reakcija mladostnika v eni in drugi situaciji? Si sel preko svojih nacel/vrednot, ko si svetoval nekaj kar se ti zdi bolj koristno za otroka v direktni situaciji? Imas slabo vest zato? Se pocutis, da govoris sam proti sebi in se hkrati tudi vprasas zakaj potem vztrajas pri svojem nacelu, ce ves, da ni realno in izvedljivo? In spet: odmahnes z roko in se se naprej pretvarjas, da si navidezno cist clovek, ki se drzi moralnih pravil (na skrivaj pa za zaprtimi vrati odlozis masko in si pustis svojo realnost na plan)? Mogoce so tvojo avtonomno cutenje sveta ze tako zatrli, da sploh vec nimas realnega obraza ampak ves cas masko/privzgojeno obnasanje? Obstaja pa tudi drugi ekstrem: enostavno zacnes se odmikati od privzgojenih pravil, vrednot, omejitev in prepovedi in si priznas, da ne mores "Walk the talk", da se zvedas svojih zelja in si jih zelis tudi uresnicevati/izrazati. 

Povej mi kdo so tvoji prijatelji, pa ti povem kdo si.

Zakaj se bojimo informirati o stvareh, ki so nas jih naucili, da so slabe? Zakaj sem si sele okoli 16. leta sposodila prvo knjigo o spolnosti/seksu/zasciti/menstrualnem ciklu/spolnih polozajih...? (Nisem bila nepoucena vaska deklina, ki misli, da se zanosi z dotikom ustnic, ampak me je bilo nekako sram, da me bo kdo dobil s tako knjigo/se mi posmehoval/me cudno gledal...) Zakaj mi je bilo nerodno samo pred sabo, ko sem si pri 19. letih kupila knjigo 'Popolna ljubimka'? O tem, kdaj sem ugotovila, da je dotik "tam spodaj" prijetem pa sploh ne bi!!

S kaksno pravico so nam starsi vcepili tabuje o teh stvareh? Da bi nas zascitili? Okej, recimo, da razumem da v sodobnem svetu in nacinu zivljenja 14 let stara nosecnica nima ravno najboljsih moznosti za zivljenje, kaj sele njen otrok (v vecini primerov). BTW, nikakor ne zagovarjam splava, prevec je starsev, ki si zelijo otroka, pa ga ne morejo dobiti. Ampak tabuiziranje spolnosti nikakor ni najboljsi nacin. Zakaj se ne govori vec o tem kako fajn obcutek je, ko si intimen z nekom, ki ti veliko pomeni, ga imas rad, ti daje obcutek varnosti, te nikoli ne udari ali pride pijan domov, te nasmeji do solz, preseneti ob najbolj neverjetnem trenutku, pozna tvoje strahove pred temnimi stopnicami in te objame takrat, ko si na dnu pocutja... should I continue? Zakaj rajsi ne govorimo o obcutjih, ki te pripreljejo do tega, da si zelis biti intimen z nekom? O prednostih, ki so realna osnova za smiselnost pocakanja spolnosti z nekom, ki ti res pomeni veliko in si pripravljen z njim deliti tudi svoje najbolj skrite predele? S tem spontano pridas pozitivno vrednotene spolnosti in nek globji pomen, ki pa nima veze s prepovedjo.

Ce bi meni to povedal kdo na tak nacin (sej so mi, ampak so dodali tudi tisti sram, obcutek krivde in sploh moralno neprijetne obcutke) bi si gotovo zelela najprej spoznati tako osebo ob kateri bi se tako pocutila. Ne pa da bi vse vec mlajsih malodstnikov danes zelelo cimprej dobiti izkusnjo prvega seksa, tisto izkusnjo o kateri nihce noce govoriti.

In kako reagiras, ko tvoj otrok naredi kaj kar ni v skladu s tvojimii naceli, ki sem mu jih poskusal/a vcepiti skozi razlicne medije ze od malega naprej? Vprasajte moje starse. In ce boste kdaj uspeli tudi pred starsi sneti masko... vprasajte tudi njih.

Let me think about it (Ida Corr)

nedelja, 3. maj 2009

If I ever was a singer...

... I would wanna be part of the Celtic Woman group. Or something like them. I really wish I can hear them in live... someday... somewhere... 

I love their voices, the composing of music, dresses... Orchestra playing for them! And they are beautiful. I would love to work with David Downes! What he does, the vision he has, mixing of all the knowledge, experiences and fresh ideas he has... simply amazing.

My favorite voice is Lisa Kelly. It's just... when I watch her sing I feel her. My voice is similar to her's. And I love songs she does and her face mimics. 

I wish I was brave enough to pracitce more and do more from my music tallent. I get sad when I remember I am just averege, nothing really special. And I do sing since I could speak but never really professional. My parents thought I didn't need any extra attention, good enough for church quiar. And later school. And later youth quiar. And even older church quiar. At the end I interfeered even in girls quiar. But that is defenitely not enough. Some character from my favorite film revealed the mystery of his success: "I love. And that is enough." Do I love enough? Do I dare enough? Can I boldly make new step in my singing career? 

Right in front of me is new beginning. I want it! I wanna do it. I wanna dedicate myself to that. I wanna do more then my best. I love singing! I cannot live without it!

"You raise me up! So I can stand on mountains!" Music keeps me going, makes me laugh again in tough times, takes me on journey through hell and brings me back to sunny surface. When I sing... I feel up there somewhere, flying free from worries, tears, sadness... I feel so alive and perfect freedom. My voice... please, help me. Oh please...  

"Listen, my child," you say to me
"I am the voice of your history
Be not afraid, come follow me
Answer my call, and I'll set you free" 
(The Voice - Celtic Woman)

I wish I could sing to someone. For someone. Relaxed. Loved. Listened. Cherished. Respected for my singing. I wish somebody told me I was special. And that I could believe that. 

"When the sun sets the water on fire
When the wind swells the sails of your hire
Let the call of the bird on the wind
Calm your sadness and lonliness
And then start to sing to me
I will sing to you" (Send me a song - Celtic Woman)

And dreams that you dare to dream... maybe do come true?