Kaj se dogaja? Ne razumem? Kje je? Zakaj se nic ne oglasi? Niti sporocila ne poslje. Poskusam se umiriti, ni casa, ne more, ne utegne. Sem potrpezljiva. Se poskusam na nevsiljiv nacin priblizati, naredim korak naprej, kljub temu, da mi ni vsec, da VEDNO (ne, ne pretiravam) jaz popustim. In smesno je, ker v resnici sploh ni razloga za tisino, vsaj ne da bi ga jaz poznala. Cudna noc je bila to. Pa dobro, saj se ze priblizuje dan, gotovo se bodo stvari same razresile z jutrom. Pa cakam. Pa cakam. Ne naredim nobenih planov za dan, ker... cakam. In se hocem popolnoma posvetiti njemu, ko pride. Ampak KDAJ pride? Tega ne vem. Mogoce niti on ne ve. Ampak zakaj? V cem je fora?
Poklicem. Posljem se eno sporocilo. In spet cakam. Medtem pocnem stvari, da se zamotim, ker ocitno bom cel dan morala ostati doma. Sudoku - resen. Tetris - odigran. Glasba - urejena. Postelja - pospravljena. Kosilo - pripravljeno in pojedeno, z nacrtom kaj bom njemu pripravila, KO pride. Smeti - odnesene. Dva doooolga klica... brez odgovora. Celo na predale sem se spravila (sicer je ze bil cas za to, ampak to tukaj nima pomena). Predali mogoce niso bili tako dobra ideja, ker so na dan privlekli spomine... take in drugacne... skupaj s slikami... In pocasi se zacnejo delati razlicni scenariji v glavi. Seveda si vsak clovek najprej poskusa z razumom razloziti stvari. In po vseh bitter-sweet verzijah koncam pri taki, da se odlocim, da bom pustila custvom odlocitev.
Je to dobro? Ne vem, ampak res ne razumem in hocem vedeti. In samo dve opciji imam: da se je kaj zgodilo in bom na koncu v bolnici pristala. Ali pa, da sploh ne bo nobenega razloga za tako obnasanje (trma pac NI fu***** razlog!) in bom ali izrazila jezo (in bo spet uzaljen kot da bi jaz kaj narobe naredila!!) ali pa jo bom zadrzala v sebi in nekaj razbila ali pa peljala noro voznjo nazaj domov. Kaj je boljse? Tretja opcija, torej, da se naprej cakam kot najvecje budalo na svetu, kdaj bodo gospod voljni, da se izrazijo, naredijo nek kontakt, povedo, da so zivi... in predvsem povedo zakaj se tako obnasajo... Temu clovek pac ne more reci opcija, ampak ultimat. Bedak!
In res, srcno upam, da bo za vsem tem neka hudooooo logicna in upravicena razlga. Ampak saj on sploh ne govori o problemih!!! Ha, si ti smesna in zdej mislis, da se bo se zagovarjal! Cesa? Saj sploh nicesar ni kriv! Saj nikoli ni!!! Tudi ce je, ampak po njegovo ni! "In kaj ce se nocem o tem pogovarjat?" Ja kaj, a bova zivela 3 dni v tisini, potem pa kot da ni bilo nic spet naprej? Sorry, not my kind of game!
Goooooooood, please help me, to be racional! Not emotional. Help me to put my feelings down, not to express myself, help me not to be myself when we meet. And please... give me patience. That's the cry of my heart... :((
Ni komentarjev:
Objavite komentar