Na tak ali drugacen nacin je glasba ze od nekdaj del mojega zivljenja. Edina stalnica, ki me je spremljala v vsakem obdobju zivljenja, spontano in nacrtno. Mami mi je pela, ko sem bila majhna, med nocnimi inhalacijami mi je brala Zupanciceve pesmi in me takrat naucila pesem "Barcica po morju plava", ki jo imam za vedno vprogramirano v glavo. Prav tako pesem "Ves, o Marija", ki je preprosto lepa.
In kasneje, ko sem pela na radiu... v vrtcu. Pa potem v zborih. In seveda na vseh solskih prireditvah, vcasih se mi zdi, kot, da to nisem bila jaz. Kar tako, pred vsemi na prireditvi peti, konec OŠ, brez podlage... hmmm... Res ne vem kako sem temu rekla ja. No, sigurno, da me nikoli ni bilo na smrt nastopati :) Ampak ja, vseeno je to ena izmed stvari, ki jo imam v glavi zapisano samo kot dogodek, brez zavestnih obcutkov iz tistega casa. V SRŠ sem eksperimentirala z razlicnimi oblikami zborovskega petja. In na faksu so se mi koncno uresnicile sanje, da sem se zacela uciti solo petja.
Potem pa gre tu paralelno tudi muzika, ki sem jo poslusala (in velikokrat pela zraven :). Hvalezna sem svojim starsem, ki so me naucili gledati malo globlje v glasbo in mi predstavili nekaj boljsih, kvalitetnejsih izvajalcev... Tako, da zdaj znam sama iskati kvaliteto v pesmih. Govorim predvsem o anglesko govorecih glasbenikih. John Denver, Bee Gees, Beatels, Simon&Garfunkel... In pri priblizno 7. letih sem odkrila Whitney Houston, Michael Jacksona, Mariah Carey... Vsak od njih mi je dal nekaj drugega, neko pomembno (spo)znanje za zivljenje, zelje, petje, dojemanje sveta. Se vedno so mi vsec isti komadi kot so mi bili v 7.razredu. In seveda nekaj novih svari, ki so nastale od takrat :) Ce si recem letnico, kdaj ej to bilo... me kar strese. Ce si sposodim v knjiznici knjigo, ki je se celo mlajsa kaksno leto ali dve od tiste letnice... je se vedno stara knjiga, z zastrelimi podatki :) Cas je definitivno relativen.
Med tistih nekaj mojih naj glasbenikov, ki jih resnicno spostujem in mi je vsec vecino njihovih del spada tudi Phil Collins. Ja itak, sej vem, celi svet ga obozuje. Ampak njegov glas, nacin petja, ustvarjanja od I can't dance do Two words one family, Tearing and breaking... vokalne nebeske kompozicije, bobenska podpora, kitare... Resnicno amazing. Sarah Mclachlan, Celine Dion, Eric Clapton, Enya... In tudi mnogo manj profi pa vseeno zelo poslusljivi glasbeniki in glasbenice. Opera Carmen in Tschaikowsky-evo Labodje jezero sta bila samo uvod v tovrstno glasbo, se preden sem vedela, kako blizu mi bo ta zanr postal kasneje. Slovanski plesi by Dworzak... one of my fav's. Plavi orkestar je bil eden prvih Yugo skupin/pevcev, ki so me navdusili. Pomanjkljivost (no, meni to ni velik minus, ampak malo pa vseeno) tega, da imajo moji starsi raje tujo kot domaco glasbo je to, da od slo narodnih poznam (ne pa tudi znam!) samo ksno Slovenija, od kod lepote tvoje; Tam kjer murke cveto; Dekle je po vodo slo; pa se ksno, ki se je zdele ne spomnim. Sem pa ye od malega poslusala Sifrerja, ki je bil itak car... preden je zacel bluzit z blues-i. Aja, pa Cuki!!! Moji ljubcki ze od 5ih let naprej.
Karaoke... so bile posebna izkusnja. Samo sebe sem nagradila z zelo posebno izkusnjo, da sem se odlocila in odpela pred celim barom. In to ne enkrat, ampak kar 3x! In Bridge over troubled water mi je prinesel nebesa. No, Midori + lemonade sta mi jih najprej, ampak vseeno. Pela sem s takim zarom kot recimo Leona Lewis, verzijo kot je v originalu od S&G, v tonaliteti, ki je za zenske (visja). Ful mi je vsec tudi besedilo, vcasih si zelim, da bi ga kdo meni vsaj iz srca resno rekel, ce ze ne zapel. Spomnim se, da sem si malo pomagala z rokami, zaprtimi ocmi, visoko odprtim mehkim nebom... in sploh sem bila super. Nori feeling, ko ves, da si zmagal, podrl vse strahove, ovire... in enostavno zavladal kocinam ljudi v lokalu :)
Kot bi rekla Kristen Dunst iz filma Interview with the Vampire (1994): "I want some more!" ;)
