Grem na dopust!!! :D

Ja, sem v nori časovni stiski, ampak, da boste vsaj 'updejtani', pa vedeli, da vmes pričakujem veliiiko komntarjev;) Greva pa na Hrvaško, globoooooko dol v Dalmacijo, na en mali otoček. Če ne bo črnih vdov, pajkov, preveč insektov.............. bo krasno:) Pa kaj jokam, sej mam vendar 'lovca' s seboj;)

Draga A. iz Avstralije ;)
sem ti hotla kartico poslat, pa mi je časa zmankal. Torej:
DOBRODOŠLA DOMA! Hvala za niti en sms!!! Ampak zato pričakujem (izčrpno!) poročilo v živo, pijača po tvojem izboru, častim jaz;) Domov pridem najkasneje 4.8.2008

Ostali pa... Carpe diem, še vedno je čas;)

Adieu ... bessos***

Nakupovanje iz stola... no, iz kjerkoli:)

Sam tole kar jaz počnem že zadnjih 24 ur (ne neprekinjeno, seveda!) je resnično vredno besed: adijo pamet!!

Gledam kataloge iz Neck... (da ne bo preveč reklame;), ki jih dobimo na dom. Najprej tistega, ki ga imamo že nekaj mesecev doma, pa nisem mela keša in potrebe po shoppingu do zdaj. Potem tistega malo tanjšega. In pred nekaj dnevi smo dobili še enega 'bajsija', sem pregledala še tega. Že kao jesen/zima kolekcija. Uglavnem... včeraj sem iz zabave začela gledati slikce, potem pa si resno rekla, da bi v bistvu nekaj teh stvari res nujno potrebovala (nekaj drugih, pa niti ne tako zelo nujno;). Eno vodi k drugemu. Zavihala sem rokave in nataknila profesionalne rokavice (beri: 'nekajkrat' sem se preoblekla) in pregledala obe omari. Predvsem sem obračunavala z oblekami na obešalnikih. In česar nisem dala nase že najmanj 3 leta (razen iz usmiljenja do dotičnega kosa blaga, ko sem probala, če mogoče res ne bi mogla tega vsaj tokrat obleči) sem enostavno dala stran. Ni problem v tem, da bi mi bilo premajhno. Ampak enostavno... sama sebi se čudim. Zakaj sem se še (že?) pred 5 leti hotela oblačiti kao bolj odraslo in v resnici nase navlekla neke volnene kikle ali oprijete hlače, z visokim pasom, obupne barve? Verjetno zato, ker sem bila ovčka in mi je bila mami nek najvišji simbol dobrega okusa (ki sicer ni napačen, vendar izključno za njen okus, postavo in leta:). Sicer sem vesela, da me je vedno vzpodbujala naj oblečem tisto v čemer se dokaj dobro počutim in se ne pustim manipulirati modnim trendom, ampak takrat očitno še nisem dodobra razumela teh besed, in sem mislila, da mi paše moda 60+ ;););) Kakšno stvar sem vseeno še pustila ('saj mogoče mi pa to še prav pride...'), ampak prov smešno se mi zdi kako v obupu popustim in kupim nekaj za kar že vnaprej vem, da ne bom nosila (na srečo je bilo teh nekaj kiksov malo, verjetno bolj zaradi takratne atmosfere - prodajalka, mami, malo časa...) Ampak zdaj imam malo več reda. Nekatere stvari sem dala še v pranje.

In kaj si bom naročila, da mi pripeljejo na dom? :D
Nabrala sem kar nekaj stvari, vendar bom zdaj res preskrbljena za nekaj časa. Hlače (kratke, dolge), 2 easy puloverja, nekaj majic, ki so bolj športno elegantne, trenirko in celo ene sandale. In na koncu še eno krilo, pa upam, da tudi jaknico za prehodno obdobje, ki jo desperately potrebujem. Tokrat bom prvič poskusila tudi z nekaj modrčki... zdej imam vsaj veselje kupovati lepo spodnje perilo, ko ga imam komu pokazati ;););)
Okej, skupaj bo prišlo tm okoli 200 EUR (plus jakna 50). To se mi zdi ful veliko. Ko pa pomislim, da se bom za dolgo časa generalno oblekla (razen hlače, ki so hud potrošni material) za 60 starih jurčkov... se mi pa ne zdi več veliko. Aja, ne bom kupila nič takega kar sem zdaj ven vrgla, tko da... očitno sem si vsaj malo izoblikovala svoj okus. Zdaj mi manjkajo samo še kakšne nove kopalke (dvoje so odpeketale v smeti letos in to sem storila ravno na morju :).

Ja, s tem sem se ukvarjam od včeraj popoldne. Zdaj bom pregledala še 'čez poteznike' in poskusila ugotoviti kako oddaš stran cunje, ki so toliko preživele s teboj. Vendar pulover po 8 letih res ni več v najboljšem stanju (kljub vsemu vseeno v zelo dobrem, za svoje dolgo življenjsko obdobje:). Sama sebi se smejem, da sem se tok resno spravla na cunje, ampak... SEJ SO POČITNICE! To je moj najljubši rek in izgovor za početje med 'off school' obdobjem :D Pospravljanje sobe mi je pa itak v veselje - in to čist resno mislim!, ker grem čez pretekle dogodke, najdem kaj sem si kdaj zapisala, pogledam kakšno sliko nekoč pomembnega 'njega', se spomnim kakšnih besed kakšnega profesorja, vidim nek predmet in začnem vleči na dan sicer že selekcionirane spomine, pa vseeno... In tudi odvečne krame se znebim. Letos se bom npr. odrekla še nekaterim zadnjim zvezkom iz OŠ, ki sem jih imela v tistem prašnem predalu pod posteljo, ker 'kaj pa če bi jih kdaj rabila'... :D Nabiralka, definitivno! Priznam brez vsake prisile :D
Delno je moja motivacija za pospravljanje moje mini sobice (človek ne more verjeti koliko se da stlačiti stvari na tako malo kvadratnih metrih - boljše rečeno, kvadratnih centimetrih, da bi zgledalo vsaj malo več prostora:) tudi to, da bo v času moje daljše odsotnosti iz Slo. mogoče soba na voljo kateri od sestric ali pa za kakšne goste, potencialno študijska ali računalniška soba. Uglavnem, želim si narediti malo reda!

Da se vrnem nazaj na glavno temo... To, da si iz kataloga izberem artikle in lahko medtem jem, poslušam radio, sedim/ležim/stojim, ko se mi ne da več se enostavno zleknem in zaspim... ja prikladno se mi zdi :D In še en razlog da se poslužujem tega: sovražim shopping. Vzame veliko časa. In najhujše je to, da se malokrat zgodi, da najdem nekaj kar mi: je všeč, mi paše, mi je prav, se barvno ujame z mojo ostalo garderobo, višek čudeža je, če je še cena človeška oz. sprejemljiva za moj budget. Če mam pa še kakšne čevlje (ki so bolj ali manj bolj preprostega in udognega navdiha), ki pašejo zraven... čista zmaga! Ampak, kot sem rekla... to se zgodi premalokrat, da bi mi shopping dajal kakšne posebne užitke.

Grem naprej pospravljati in si vsaj na eni točki urejati svoje življenjsko okolje;)

I feel alive! :D

Skupni trenutki. Ki so že od prvega trenutka dolgi več ur. Včasih se prevesijo v skupno noč. Ali dan. Morda celo nekaj dni. Ljubim to svobodo, ki jo imam ob njem. In v tem se ujameva, da imava oba občutek, da lahko počneva ob drugem karkoli. Celo v lunapark me je peljal, kljub temu, da se mu to zdi otročje. :D
Pogovori, ki so vedno polni vsebine in to just about anything.
Moja norčavost, ko se delam, da sem galeb in grulim v vodi ob morski obali in on se tako sproščeno in glasno smeje, da sem še bolj veselo tuleče bitje. Ko sem ga vprašala, če se mi smeje zato ker se mu zdi, da sem sicer neumna ampak simpatično neumna, ko se grem take neumnosti, se je spet glasno zakrohotal in rekel "ne, samo neumna!" Hihi... obožujem ga!
1. skupni dopust! Ena najbolj sproščenih stvari, ki so se mi v življenju zgodile. Preprosto zaupam mu. Če reče, da bo nekaj naredil ali uredil bo to tudi storil. Mogoče (zelo) drugače kot bi jaz (hotela), ampak rezultat je isti: lahko se zanesem nanj.
In tako sem dobila občutek, da mu lahko zaupam, da je moja zanesljiva polovica. In to me vodi v to, da si upam početi stvari, za katere nisem prepričana; da grem na dopust, pa ne vem kam, da naredim, kar mi reče, pa ne vem zakaj, verjamem pa, da on pozna razlog zakaj mi nekaj reče. Prvič v življenju sem se sposobna čisto prepustiti in pustim nekomu drugemu, da me malo vodi. In to je meni, ki vedno mislim, da moram vedeti vse, imeti če se le da prav, voditi stvari in sem sploh preveč taka, da mislim, da lahko samo jaz naredim nekaj tako dobro, kar težko. Ne da bi si vedno želela, da sem taka, ampak izkušnje so me to naučile. Ob njem sem lahko tista mala izgubljena punčka, ki se boji vsega. Ob njem so taki trenutku zelo redki (samo, ko sem med domačimi :s) in še takrat mi na kakršenkoli način on prežene strah.
Osebnostni test - karakter. Sej sem že prej vedela, da sem čisti sangvinik (27/40), vesela pa sem, da se moja koleričnost malo zmanjšuje (pa že prej je ni bilo veliko, sem pa še vedno impulzivna, tega se ne da zanikati:). No, mami pravi, da sem bolj umirjena kadar sem zaljubljena in srečna. Ja res, seratonin ('hormon sreče') dobro deluje name :D. In moj dragi, ki je lepa mešanica kolerika (imeti nadzor - odločen, sposoben, neodvisen; vendar ne agresiven; čustvene potrebe: poslušnost, odobravanje njihovih dosežkov in sposobnosti) in melanholika (imeti prav - osredotočen, sumničav, z visokimi merili, globok, sočuten; čustvene potrebe: stabilnost, prostor, mir, sočustvovanje in podpora). Skupaj sva lepa kombinacija, ki se dobro dopolnjuje. Stvari, ki jih on kot natančnejši in z visokimi merili opazi na meni, se zavedam tudi sama in sem se jih že prej, vendar nisem imela niti motivacije, niti dovolj spodbude, da bi jih spremenila. Ne da me kritizira, ampak jaz opazim njegovo reakcijo. In potem se pogovarjava. In ob njem lahko postajam boljša oseba.
Ko me s kakšno pripombo, nasmehom, stavkom, razmišljanjem tako zelo preseneti (da reče točno tisto in nič drugega), ko ostanem brez besed razen v svoji glavi 'amazing, I love him!'... mu z rokami objamem obraz, ga pogledam v oči in mu rečem, da ga obožujem. In ga! Obožujem ga takega kot je, skupaj s stvarmi, ki me skrbijo, ki me strašijo, ki me skrbijo. Posluša me. Je sicer odločen, ampak če ve, da imam prav, se temu ne bo upiral. Kljub temu, da je neverjetno sposoben obrniti vsako mojo besedo v nek čuden smisel, ki meni nikoli (ampak res nikoli), ne bi padel na pamet. Pa še poln (raje brez pridevnika:) humorja! :D

Ob vsem tem pa ne pozabljam na prijateljice, samo naše poti se različno križajo. No matter how far you are, evan if in Australia;)... you are always on my mind!
Draga A. in V. ... rada te imam!***