... je dolga. In naporna. Zanimivo kako šele čez čas opazim, ko prehodim velik del poti, koliko sem hodila navzgor, kolikokrat sem se kotalila nazdol, kdaj sem za prelaz morala uporaditi kline in vrv... in kako težko je to opazovati sproti. Opazovati, sprejeti in razumeti, da tako pač gre. Po treh letih se končno spet bližam tisti točki notranjega ravnovesja. Točki, ko sem vsaj približno spet pripravljena sprejemati stvari... preprosto take kot so. Zdaj spet lahko rečem
'Let your will be done' in to res mislim. Prosim za to, da bi
znala sprejeti stvari, ki se mi dogajajo, ki se me dotaknejo, ki jih načrtujem in potem se (ali pa tudi ne) izidejo tako kot bi si želela. In najpomembnejše, da bi znala
prepoznati znamenja na tej poti. Da bi znala prepoznati markacije, ki mi lahko pomagajo, me usmerjajo naprej, ljudi, ki mi prihajajo naproti in me vzpodbujajo na toliko in toliko načinov... da bi zmogla prepoznati pomoč, ko pride na mojo pot. Ko sem v trenutnem navdihu o tem povedala svoji mami, sva obe naenkrat povedali glavni mejnik oz. razlog, da se je (nekoč že pridobljeno) moje zaupanje spremenilo v zanašanje nase in misel na samozadostnost. Torej sem sama dobro ugotovila, če je tudi ona opazila, katere so bile nekatere ključne stvari teh zadnjih let. To me še bolj navdaja z upanjem, da sem na pravi poti. Neverjetno, kako postane življenje enostavno, če začneš preprosto zaupati in odpreti oči 'naključjem'. Odgovori prihajajo kar sami od sebe.
Pred kratkim sem dobila knjigo z naslovom: Odgovori na težka življenjska vprašanja - Rick Warren. Res me je zanimalo, če bom našla v njej kaj takega kar trenutno potrebujem. Sem v obdobju 'tranzicije', če se izrazim strokovno. In ta premik se dogaja na skoraj vseh plasteh mojega življenja. Včasih se počutim kot, da sem sredi potresa, vse se trese okoli mene, ničesar se ne morem oprijeti, pa kljub temu še kar stojim in čakam, da se zemlja spet umiri. Ko se tako treseš nekaj časa, počasi to postaja moteče, nato se ti ruši že notranjost in vse kar se ti je kdaj zdelo trdno je samo še en tresoči objekt. Postajaš vedno bolj negotov in poln anksioznosti. In v teh trenutkih sem lahko samo še toliko prisebna, da vem, da potrebujem mir v srcu, če hočem urediti tudi vse ostalo. Odprem knjigo na kazalu in najdem poglavje: Kako lahko pridobim notranji mir? Začetek tega poglavja je tak: "Našo dobo so poimenovali doba anksioznosti (tesnobe). Vsi se soočamo z okoliščinami, ki nas vznemirjajo, delajo napete in nam jamljejo spokojnost." Dobro, očitno so tudi bolj pametni od moje malenkosti ugotovili isto, torej bo že res. Naprej razloži avtor svoje teze na osnovi Mojzesa, "ki je bil človek visokih načel."
Če želimo imeti v srcu notranji mir si moramo postaviti štiri ključna vprašanja, kot si jih je moral on.
1.
Kdo sem? 'Ko se prenehate truditi biti to, kar niste, se lahko sprostite in pustite Bogu, da deluje v vašem življenju.'
2.
Kaj pravzaprav želim postati? 'Ne morete izbirati okoliščin, ki bodo krojile vaše življenje, vendar lahko izberete, ali bodo te okoliščine iz vas naredile bolj zagrenjeno ali pa boljšo osebo.'
3.
Kaj je v življenju resnično pomembno? 'Če ljubite stvari, izrabljate ljudi.'
4.
Kako bom živel? 'Spokojnost nastopi, kadar sprejemate odgovornost za odločitve v življenju /.../ in z zaupanjem vztrajate.'
Zase vem, da sem še zelo izgubljena in vendar sem tudi sama sebi že večkrat postavljala vsa štiri vprašanja. Morda bi se lahko opisala skozi del pesmi:
"Hodim, po tej poti,
a moj duh je še mehak.
Padam, vendar vztrajno grem naprej.
Vem, da bom napravil
še na tisoče napak.
A daj mi moči, za nov korak."
Mirno noč vam želim...
