Messy life

Vprašanje št. 1: Denar je - ali pa ga ni?
Vprašanje št. 2: Si ga namenil meni - ali pa ne?
Vprašanje št. 3: Mi ga boš dal - ali pa ne?

In to je to. Brez pogajanj, brez podjeb****j. Brez teženja in usmeritev.
Če se odločiš, da denar je - ni zame - mi ga ne daš. ---> A lahko, PROSIM, nehaš psu ponujat kost skozi steklo??? Nikoli več tega ne omenjaj, predvsem pa prosim nikoli več ne reči "če boš kdaj kej rabla, veš, da ti bomo pomagali". Fu** , a je to res tok težko razumet, da sem naveličana lizanja šipe???

Eden je trmast po svoje, drugi pa po svoje. Jaz sem vmes raztrgana, da več ne vem kaj hočm, kaj bi blo najbolš, kako nej sploh začnem. Najrajši mam, ko mi vsi govorijo: "Ti se odloči. Kot se boš ti odločila." In pol se odločim in enmu ali drugemu (ali vsem ostalim) ni prav, ker seveda, najboljše rešitve ni, oba pa mislita, da je lahko samo tako kot sta si ona2 zamislila. Ja faaaaaaaak, pa morš znoret in ratat depresiven, pa če si bojda vsemu svetu sonček in happy face in ne vem kakšna dobra energija. V bistvu je v tem »kot se boš ti odločila« še en trik: da se tistemu, ki to od mene zahteva ni treba nič odločat. Ker, sej ljudje res niso neumni, bodo potem lahko rekli: e, tko k si se odločla, tko pa maš. Ej tnx, tnx za občutek, da sem za vse sama, da si bom itak sama zajeb**a lajf in drugi nočejo imeti nič s tem. Krasno, s tako popotnico grem lažje skozi vsakdanjik. Hkrati pa se hočjo vsi po svoje vtikat v moje odločitve, mi svetovati kaj nej naredim, da bi se le izšlo kot oni mislijo, da je najboljše. Res ni pametne rešitve…

V tem svetu ni več čiste ljubezni in razdajanja, če je sploh kdaj kje obstajala. Hudo je, ko dojameš ene stvari o svoji družini ter da besede in dejanja nimajo nič skupnega.

Na koncu pač sprejemam odločitve. In se več ne sprašujem a so dobre al slabe. So take, kot jih je trenutna situacija dopustila. JBG, tko pač je.