Vsec mi je moja rama, ki je gola, izpostavljena pogledu in je ne zakrivajo lasje. Vsec mi je moja druga rama, ki je pokrita s cudovitimi prameni gostih, kodrastih las. In pogled v oceh, ki se iskri, ko veter vrze vedno isti pramen cez oci in nos. Uf, make up res dela cudeze! :D Vsec mi je izzivalno gibanje po ritmu v bokih, ko lezim. Ko sedim pa v pasu. In moje prsi, ko hodim in se vidim v izlozbenem oknu. Ah, kako krasno je razmerje mojih nog in zadnjice, kadar nosim te hlace. I feel just sexy. Sama sebi. Res ne rabim nikogar drugega, da mi to pove - v tem trenutku. Enostavno se opazujem in uzivam.
(Si pomislil, da sem samovsecna? Da v resnici sploh nisem tako lepa kot se zdim sama sebi?)
Potem pa pride trenutek, ko bi bilo lepo, da mi to pove se kdo. Bistvena razlika med prej in zdaj, je, da nisem vec sama, nekdo je ob meni. Hahahaha, kot da bi ti kdo to kdaj rekel. Saljivka. Vsaj kdo tak, od katerega bi bilo to pomembno. "Wake up, Julie, wake up."
(No, I don't care about fake repenting feelings.)
Slisim komad... ki me vrze v preteklost... ahhhh, dalec v tiste poletne kraje... Ko je bil pogled visek fantatzij za naslednje pol leta :D Kako je fejn biti mlad, nedolzen, neumen. Zasanjan in verujoc v vse Disneyeve ideje.
Kako prepoznas prelomnico? Oh, right, ko si jo ze zdavnaj presel, preskocil, povozil, spregledal vse opozorilne znake. Tik preden prileti dno v tvojo faco zagledas pred sabo vse ostre kamne. In ze si tam. So, what's gonna happen next? Stvari se res zgodijo preden uspes pomisliti na tak razplet. No, vcasih pa dolgo casa mislis na to in se zgodi natanko NIČ. Go figure!
Mali bujcek. Vroca lica. Vrocina, ki se razleze po celem telesu. In tisti krasni obcutek zaradi katerega reskiras bolecine: odklop. Med smehom in jokom, med smehom in "I just don't care". Yaaay, I drink to that. Cheers mate :D
Which takes me back in time when there were no worries. Just me and my cup. For tonight I toast to you. Coz there is no tomorrow (it was put in the closet for the night :D) Dance the night away. And my privacy was just mine. Nobody cared anyway. Life fit me just right.
Sam ves kaj pa sovrazim. Da se drugi obremenjujejo za stvari, ki jih jaz cutim, razmisljam, povem. Dej, a nimas dost svojih stvari za sekirat se? Ce bi se namesto s tem, da se obremenjuje folk z mano raje ukvarjal, s tem kaj lahko oni naredijo za svoje boljse pocutje, bi bilo veliko bolj pametno. Pol se pa nekdo sekira in mi rece sori, ker se ti tko pocutis. Fu** you. Kaj si pa naredil, da stvari ne bi bile take? Oz. a lahko pustis meni svoje stvari, sebi pa svoje? Aja neeee, pol bi se dejansko zarad sebe pocutil kakorkoli ze. A zato, ker jaz mislim drugace se pa zdej ne mormo vec pogovarjat? Niti druzit? A zato, ker sta zdej 2 ne moreva biti nikoli le jaz in ti? Tudi prav... To je moj problem, s katerim se moram ukvarjati in ga preboleti, ne krivim tebe. Ne se pa cudit, ce se posledicno cuti prepad. Clovek mora nekako zascititi sebe, da prezivi vso norisnico zivljenja. Vcasih je to pac vesoljska neprebojna obleka. Ampak to pomeni, da so vsi drugi na drugi strani. Was that your plan? Dobr, sam ne se cudit, ko se zacnejo (ne)vesoljci druziti med sabo in se oddaljijo od nasprotne izolirane skupine.
And that just made me feel sane again...
