Sesanje osvobaja. Danes sem ugotovila preprosto, pa vseeno globoko dejstvo. Pa ne da se hocem zdej smilit sama sebi. Ampak moram zapisati, sicer bom naslednjic spet travmirala na isto temo (verjetno bom kljub temu ;).
Teorija velikega poka: v moji osnovni druzini me nihce ne uposteva. Nikogar ne zanima moje mnenje. Se moji uspehi so bolj ali manj nepomembni. V koliksni meri nosim to bolecino in obcutke s seboj v partnerstvo? Jo projeciram? Je res prisotna? Se redkokdaj pocutim tako, ker mi partner daje obcutek, da ga zanimam? Verjetno je to zelo odvisno od trenutka, situacije, obdobja odnosa... To je se toliko bolj bolece ob dejstvu, da nobeni od svojih dveh mlajsih sester nisem vzor/v pomoc/nimata zelje po veliko druzenju/se name ne obrneta po mnenje ali nasvet... In veliki pok nastane kadar spregovorim. Skoraj ne mine pogovor, da se (na zalost in sramoto) ne skregamo. Druzinska druzenja/obroki/praznovanja so vedno bojno polje. Pa sej, mi smo tega ze tako navajeni, da komaj se opazimo. Smo pac stalno nestrpni in sovrazni drug do drugega. Glavno pravilo prezivetja v takem kaosu spostovanja je to: vedno najdi koga, ki ga lahko se bolj ponizas, kot je nekdo drug tebe.
Sej poskusam, da bi se zadrzala, da bi sama ravnala drugace, da bi pri sebi najprej zacela delati spremembe... Ampak to je tako tezko. V teoriji zmorem, znam razmisljati o drugacnih moznih scenarijih, odzivih... V praksi pa pogosto padem nazaj v vlogo, ki mi je dolocena, ce pa slucajno pozabim, me kdo spomni se preden uspem pomisliti na kaksno drugo moznost. In v boju za svoj glas povzdignem glas. Otroski poskus, da bi me kdo slisal. Ne, ni treba, da me potolazis ali podojis, me lahko samo slisis? Resnicno poslusas, kot da te zanima? Ah, pa tudi ce se kdo slucajno dela, da me res poslusa, v roku enega ali dveh povedi pade nek ocitek z namenom zbujanja krivde, obcutkov lastne nevrednosti in neumnosti... Npr. "zakaj si to naredila?", "je ze vedla, da si si zasluzila", "sigurno je bilo tisto drugo bolj prav"... In tako pridemo nazaj do zacetka: vsak je tako zaverovan sam vase, da komaj opazi, da ima morda tudi clovek, ki zivi zraven, svoje mnenje. Pa saj je vseeno, itak je nepomembno in ga ne bomo upostevali.
To je kar tezko sprejeti. Kako mora biti to nadlezno nakljucnemu zunanjemu opazovalcu aka partnerju. Poznam 3 razlicne odzive iz tega naslova: sprejemanje in nevpletanje; nemar; odlocitev za cimmanj stika. Vsekakor razumem, da jim je tecno. Kaj bi se pa zgodilo, ce bi v teh odnosih kdo videl ogledalo sebe ali svoje druzine? Ne, ne, o tem pa ne bomo razmisljali.
Sama sebe ze nekaj let psihicno predelujem, poskusam razumeti podedovane vzorce in se trudim da bi upostevala, da (kot je rekel moj nekdanji profesor - psihoterapevt): "Terapevta mora biti manj strah kot pacienta." Pa vseeno me odkrita dejstva o svoji druzini prizadanejo. A ni mogoce res lazje biti nor med norimi, kot priseben med norimi? Saj mami ne more razumeti, ko jo vprasam kaj ji bo pomagalo dejstvo, ce bo odkrila krivca, ki je pustil umazan kozarec na pultu. Ona se naprej pizdi, grozi, zali, se smili sama sebi, ponizuje in sprasuje "kdo, kdo, kdo" in "zakaj, zakaj, zakaj". Nato pa s kletvicami na ustih odhiti v cerkev molit za ljudi, ki so ubogi. Kera komedija!
Na zivce mi gre in jezi me (verjetno pa, ce sem cisto odkrita v sebi, prizadene), da se ljudje, ki so mi najblizje ne pozanimajo o nekaterih stvareh o meni sami od sebe. Sej vem, da ponavadi vse sama povem, se preden kdo uspe vprasati. Ampak nisem prepricana ali je to vzrok ali posledica. Vzrok: ker sama povem, drugi ne vprasajo. Posledica: ker ne vprasajo (in vem, da nimajo tega namena) sama gvorim o sebi. In ko se kdo slucajno zmoti in me vprasa o kaksni taki temi, me preseneti, zdi se mi, da je to tako slucajno, da ne verjamem, da je bilo spontano. Ziher je bil kje namig o tem (knjiga/revija...) Pa ne govorim o druzini, oni nikoli ne vprasajo kaj takega na kar bi dejansko z veseljem odgovorila. Seveda jih zanimajo odgovori o meni ko se tice teme sola/sluzba/"kdaj pa ti mislis..." Vsak razlog za novo zbujanje slabega obcutka o sebi je zanje zanimiva tema. Ker ne glede na to, ali odgovoris, da pises diplomo in si na dobri poti do sluzbe ali pa, da se trenutno ne ucis, ker imas pavzo... ne glede na odgovor si v nekem errorju, v "never good enough" stanju in das novo iztocnico (menda po svoji lastni krivdi) za veliki pok. Nikogar ne zanima nic o meni osebno, o mojem znacaju, kaksni izkusnji, o kaksnem dogodku, resnicnem pocutju... Seveda, zakaj bi, saj o meni tako ali tako ze vse vejo, a ne!?
"Ce spinace nisi jedla pri 5ih letih je gotovo ne jes se danes."
"Jem jo, ze nekaj let in tudi videla si me, da sem si jo ze sama skuhala."
"Ah ja, neka nova moda, a ne? Poleg tega pa itak vemo, da si najvecju egoist, da kuhas samo zase."
"Nikogar drugega ni bilo doma. In skuhala sem si, da vas ne bi obremenjevala s svojim nacinom prehrane."
"Kot da drugi nismo lacni. Visek egoizma si, ti in tvoja rit, to je vse kar te zanima. In smeti imas za odnest!"
Kdo ne bi eksplodiral in zacel pljuvati nazaj, ce je odrascal ob takem vzorcu?
