I did some crazy things in my life. Oz. so se mi dogajale nore/predrzne/nenavadne stvari. Mogoče kdaj na to pozabim in si mislim, da še nič nisem okusila. Nekaj takih: *izzivala, da se ga ne morem napiti in mi je nekdo dokazal, da se to lahko hitro spremeni :) *držala v roki kačo *žurala vsak večer, več dni zaporedoma *skočila s padalom *se zaljubila na prvi pogled *se odljubila na prvi pogled *na zelo visoki ravni izpeljala vsak resen projekt, ki sem si ga zadala *večkrat pela/govorila na radiu, bila slikana v časopisu ali govorila za televizijo *imela zelo tesno večletno prijateljstvo, ki se je ohladilo *doživela long-distance relationship *zaslužila 700eur na mesec s studentskim delom ob rednem vsakodnevnem študiju *2 dneva po opravljenem vozniškem izpitu peljala na morje sebe in 2 prijatelja *se ljubila na pomolu *se slikala v Evinem kostimu *totalno zapeljala moškega s pogledom in telesom *se upirala staršem na nenormalno predrzen način *se usedla v avto k neznancu, preprosto zato, ker se mi ni dalo hoditi še 30 min in je bila mrzla noč *pisala svoj prvi dnevnik pri 10 letih *poslušala in pela angleška besedila pesmi pri 5 letih *se peljala 200 km zaradi odlične vroče čokolade ali ker mi je pač tako zapasalo ...
Danes mi je fajn. Zadovoljna sem s svojim življenjem, srečna z izbrancem svojega srca in mojih starih možganov (nezavedno), zaupam v Božjo voljo in se veselim prihodnosti, ki me čaka. Res je, pride trenutek, ko v tej sreči izgubim fokus, zaidem s poti in se ustavim na počivališču Moulin Rouge-a. Hvaležna sem, da se po nekem času glava končno strezni in odpelje nazaj v main stream. Včasih pozabim, da je tudi glavna cesta zabavna in valovita (ne ravno tako kot novozelandske ceste, pa vseeno... na trenutke se zdi, da je tako).
Nekaj časa sem se predajala zimskemu spanju. Zdaj pa čakam nov pomladni zagon, da pokažem svojo odločnost, jasnost in pogum. Za spopad z vsemi nevidnimi silami, ki so le nepomembna ovira, ki jo je v teku življenja potrebno preskočiti. Nisem tekačica na dolge proge. Eksplozivno se poženem, preskočim in z velikim zagonom pritečem v cilj. Potem pa rabim nekaj počitka. Zdaj sem v fazi počitka. Preskočila sem oviro in celo nekaj njih.
Med počitkom pa že razmišljam o naslednji progi z ovirami. In se pripravljam. Nočem obupati in to sploh ni opcija. Skakala bom dokler ne pritečem tudi v ta cilj. Če se bom vmes utrudila vem kje najdem vodnjak z vodo. Celo več njih imam na zalogi :) In to je fin občutek.
Glasbeni večer zaključujem v svojem jeziku ljubezni: hvala ti Ljubi, da me imaš rad. Komaj čakam najine trenutke, ko sva čisto drug z drugim, ko se objeta pogovarjava vse možne stvari... in se srčno ljubiva v danem trenutku.
But I do know that I love you
And I know that if you love me too
What a wonderful world this would be
