Že nekaj let me žolčnik opozarja na nekaj. Menda se tam koncentrira in izloča jeza. Ampak na koga. Zamera proti komu?
Nekoč sem mislila, da proti očetu. Mogoče je tako tudi res bilo. Za vse česar mi ni dal, časa, ki ga ni preživljal z mano, ljubosumje ob vseh dogodkih in priložnostih, ki jih je obiskoval z mojo malo sestro. Mogoče mu še danes zamerim, ker je tako zelo dokončno razumski. Ker se niti trudi ne govoriti kakšen drug jezik ljubezni. Npr. čustvenega. Bi bila to igra? Mislim, da ne, to bi bil trud v razumevanje partnerja in otroka. Ali je res tako težko spremeniti trditev iz: "Saj to je jasno, da te imam rad." v "veliko mi pomeniš, razveseljuješ me kadar..." Kvalitativna izjava. Poznam knjigo z naslovom "Koliko me imaš rad?" in ko bi te to vprašal otrok, kaj bi mu odgovoril? V procentih ali s čim drugim?
Vedno večkrat pa pridem do sklepa, da sem jezna na mamo. Ker sem ji tako zelo podobna. Ker se bojim, da ji bom podobna (kar mi vedno znova vceplja v glavo) ko bom v njenih letih. Zamerim ji, da sem imela o njej idealno podobo, ki se je začela sesuvati v prah. In ona se pri tem ni potrudila zgraditi nove, realne, ampak je pustila, da tone ideal in najin odnos. Jezna sem nanjo, da me noče sprejeti kot odraslo osebo, s katero se morda lahko naveže odrasel pogovor. Da v meni vidi malo deklico, ki si ne zna zavezati vezalk, izgublja svoje igrače in res ne ve katere obleke so za v vrtec in katere za doma. Grozno se mi zdi, da mi ona v svojem telesu in duhu govori kako naj bi jaz živela. Da ne more sprejeti moje drugačne poti. S stalnimi občutki krivde napada vse kar počnem, kar me apriori postavi v sovražno pozicijo in vsak kontakt je že vnaprej obsojen na propad. Strah me je, da bom nekoč postala tako nezaupljiva, zaprta in v sebi tako globoko nesrečna in nepotešena v kakršnikoli želji, kot ona. Vem, da z nasprotovanjem ne bom ničesar spremenila. Ampak kako naj se potem do nje obnašam? Kako naj jo sprejem tako kot je, ne da bi me obremenjevala s tem kako se pogovarja z mano?
Ali res živim v pravljicah, svojih namišljenih iluzijah o partnerstvu, službi, življenju? Je to kriminal, če se učim in preizkušam različne načine kako priti blizu partnerju? Je to pretvarjanje? Ali potem pričakujem enako od njega? Bova čez nekaj let res taka kot sta moja starša? On navidezno hladen in zadržan, jaz pa popizditična, tečna baba.
Vem, da sta za odnos potrebna dva. Ljubi, prosim, pogovarjaj se z mano. Tudi, če se ti zdi nepomembno. Pomembno je za najin pristen odnos. Nič ni narobe, če me kdaj presenetiš s kakšno stvarjo, ki je od tebe sploh ne bi pričakovala (npr. da ti predlagaš, da bi se malo cartala ;)
Mogoče imamo res na začetku zveze še dovolj energije, da marsikaj prenesemo. Ampak kako je kasneje, ko se stvari vedno bolj potencirajo? Ali res ne moreš biti v polnosti z nekom, po več dolgih letih z isto osebo? Ali se "ljubezen" spremeni v "prenašanje in skupno bivanje, skupaj s povezovalno idejo o neločljivosti"?
Verjetno je v odnosu vedno nekdo dominantnejši. Ampak ali se v tem procesu vedno izgubljajo kvaliteta, bližina, interes?
