Ali se ti dve stvari obvezno izključujeta?
Mislim, da sem v resnici oboje. In ko imam eno, hrepenim po drugem in obratno. Ob njem se počutim svobodno. Ampak free spirit me prevzame tudi, ko sem sama, ko si delno splaniram dan, delno pa se sproti oblikuje sam. Obožujem ta občutek. In všeč mi je, ko imam čas in možnost se preprosto uleči in raztegniti kadar se mi zahoče. Že v naslednjem trenutku se ponavadi dvignem, ker sem dobila preblisk kaj hočem početi. Ali pa preprosto zaspim :)
Ko sem sedela na letalu in letela že nekaj ur, sem pogledala ven. Oblaki, sonce, endless sky.
Res je, da so me bolele noge zaradi neudobnega položaja. Ampak občutek je bil nepopisen. Jaz in nebo. To je bilo vse kar je bilo pomembno. Čisto nerealno. Pa vendar resnično.
In zdaj vprašanje. Bi lahko tako živela? To isto se sprašujejo filmi Up in the air, Alfie... Amelia Earhart pa je tako tudi živela. Dobesedno.
Mogoče se mi tak stil življenja zdi privlačen ker ga sploh ne poznam? Ker imam neko iluzijo o njem? Tako kot o kolesarjenju čez klance: iluzija, ki se vedno znova izkaže za neresnično.
In potem je tu še druga skrajnost: vreči sidro. Kako privlačna in hkrati strašljiva misel. Stabilnost, dosežki, ure in ure načrtovanja, potu, smeha, pogajanja... Tako si predstavljam, da se gradi skupen dom. To je zanimivo. Ampak, potem moraš celo življenje živeti v tej hiši? Človek hodi v službo in dan se ustali v neke smernice. Toliko je stvari, ki bi jih rada počela, pa se mi zdi, da ko se ustališ ni več časa zanje, vezan si na otroke in njihov ritem, svoj delovni urnik, aktivnosti, ki jih imas, če pa nič drugega pa vsaj na zelenjavo in sadje, ki rastejo na vrtu (saditi, škropiti, negovati, pobirati pridelek, shranjevati...). Sej, v resnici sem verjetno prelena in preveč željna udobja, da bi uresničila večino stvari. Ampak že možnost, da mi bo nekaj kratilo svoboden let me spravlja v paniko. Po drugi strani pa to niti ni toliko odvisno od ustalitve z nekom ampak je že življenje samo usmerjeno v to: ko nehaš hodit v šolo se ti drastično zmanjšajo možnosti popustov, potovanj, mednarodnih izmenjav, dela v tujini, preizkušanje poklicev brez velikih tveganj. Uglavnem, ko enkrat nehaš viseti na starših si se prisiljen vkalupiti v življenje večine.
Zelo mi je všeč vloga Richarda Gerea v filmu Amelia. Ljubezen brez meja, uglasil se je na njo, čeprav mu mogoče ni bilo všeč vse kar je počela. Sprejel je in jo razumel. Celo kariero je gradil z namenom, da je njej zagotovil izpolnjevanje sanj. Enostavno jo je podpiral v vsej njeni norosti. Seveda, Mira Nair, moja ljuba režiserka, ki ustvarja poezijo na platnu.
Mogoče bom vsake toliko morala kam odleteti, da se bom bolj z veseljem vračala? :)
