Kako si daleč. Želim si te blizu, v svojem objemu. Vem, da je tvoj način zapiranje. Beg v osamljenost kadar ti je že samo po sebi težko. Naučil si se držati svoje trpljenje v sebi. Kaj naj jaz storim, kadar se tako počutiš? Zakaj v svoji bolečini odrivaš od sebe tudi mene? Kaj misliš, kako se jaz takrat počutim, ko to narediš? Morda ti je vseeno. Morda ti ni. Ne vem, ker nič ne razkriješ. Narediš svoj zaključek o tem kako se po tvojem počutim jaz in tako me še lažje izključiš iz slike. Samo zapreš se in narediš zid okoli sebe. Želim te objeti, te potolažiti, ti biti v oporo, ti dati z vsem svojim bitjem vedeti, da čutim s tabo... Ampak ti se zapreš. Me odrineš ne rob prepada in jaz v svoji praznini skočim vanj, da sva na koncu še bolj oddaljena.
Je res recept to, da ti moram dati mir in čas za žalovanje, umirjanje, pozabljanje? Da te kar tako, kot da se ni nič zgodilo čez kakšen dan, dva, ali teden pogledam in se brez spomina na preteklo bolečino nasmehnem? Težko mi je če trpiš. In tudi če misliš da si v tem sam... tudi če misliš, da me zaščitiš, ko me izrineš... me ne. Boli me. Boli, da tebe boli in boli, da me ne sprejmeš kot del sebe, kot del tolažbe, kot... varni pristan. Sem za to kriva jaz? Ti ne znam dati takega občutka? Sem preveč... karkoliže zate, da me nočeš sprejeti? Boš nekega dne iskal dekle, ki bo lahko sprejela tvoj zid in tiho trpela s tabo, brez, da ti to pokaže? Ker tisti, ki nas ima rad, vedno trpi z našo težo srca, pa če nam je to všeč ali ne.
Ali do mene ne čutiš isto kot jaz? Bi morda rad, da se tudi jaz v svoji bolečini zaprem, ti pa me boš samo od zunaj opazoval? Si morda sploh ne želiš poznati moje bolečine?
Nisem stroj. Nisem bila tako globoko ranjena kot ti, da bi lahko vsa svoja čustva držala v sebi, jih potlačila, pa naj bodo lepa sli boleča. Žal mi je, ampak tega ne znam. Lahko pa se potrudim, in se ne zatečem k tebi po tolažbo, če si tega ne želiš. Ampak, dokler mi ne poveš tega, ne morem vedeti, kajne? Lahko samo opazujem tvoje reakcije in sem vedno znova kadar si ti slabe volje tudi jaz. Tu si ne morem pomagati. Ne morem biti vesela, če si ti žalosten. Oprosti, tega ne znam, to nisem jaz, ne zmorem. Ne misli si, da če me izrineš iz svojega zida, da me s tem obvaruješ. Ker me ne.
Samo jokam še in hudo mi je.
