
Čustvena nihanja so nekaj izredno mocnega. Na trenutke lepega, na druge trenutke groznega. ampak vseeno tako "back to nature", ker ne mores zadrzevati tega kar cutis, kar te preplavi v dolocenem momentu. Nezadrzan jok, z glasnim ihtenjem in tresenjem celega telesa, ko se hkrati v glavi sprasujes kaj ti je in v istem trenutku cutis debele kaplje, ki se ti valijo po licih, po vratu, vse doli do prsi. V tistem trenutku ni zame nikogar na svetu, ki bi me imel rad. Pa ceprav me ze naslednjo minuto glas ljubega pomiri za 50%. Potem, ko izbruham sop zmedenih besed, ki verjetno nimajo veliko smisla in povezanosti, je se 30% boljse. Seveda tudi vem, da me ima veliko ljudi radih in ce bi nekateri vedeli kako mi je bi mi gotovo ponudili ramo in objem. Pa kaj ces, custvena nihanja so naporna, zame in tiste okoli mene. Verjetno je tako z vsemi zenskami. Vedno bolj se mi tudi dozdeva, da verjamem tisti teoriji o moskem custvenem ciklusu. Ali pa za tem stoji druga razlaga, ampak definitivno se kar tako brez posebnega razloga vcasih pocutimo tako da nam do nicesar ni in smo preprosto slabe volje.
Sanje o tem, da v rokah drzim majhnega dojencka, super lepega in nebogljenega, ki ga odlozim na previjalno mizo in v nekaj trenutkih lezi negibno na tleh ne pomagajo ravno k ravnovesju v moji glavi in telesu!
Mogoce prevec nepomembnim stvarem pustim, da me totalno vrzejo iz tira, ampak enough is enough!
Nekaj cudnega se dogaja... varnost in ljubezen, custvena izpolnjenost in psihicna zadovoljnost... nekam cudne misli imam zadnje case. Ljubi pa me samo gleda in caka. Caka kaksne spremembe bodo prisle jutri, kako hekticno se bom pocutila jutri. Kajti jutri je nov dan in vse se lahko obrne drugace. On je potrpezljiv in razumen. Ve da ga potrebujem in pusti mi, da ga obozujem na svoj nacin. In si misli tisoce svojih misli, ki jih meni niti ne pove. Prav, naj si jih. Ampak meni pa naj pusti prijetno sanjarjenje...
Poljub...