4 tedni

Minili so polni štirje tedni kar sva se spoznala. In v tem trenutku sem vesela, da se to dogaja, zdi se mi, da se mi je moj ljubi 'zgodil' ravno v pravem trenutku. Skoraj ne mine srečanje ali pogovor, ko ne prideva na rahla tla. Oba še vedno previdna, občutljiva in prizadeta v neki točki, vendar z ljubeznijo premagujeva zlobne slabe misli in prebliske. Če bi morala z nekaj besedami opisati ta mesec skupnih doživetij, bi rekla: zelo malo spanja, nabito s čustvi, polno poljubov, polno telesnih in čustvenih zadovoljitev, neodgovorna nočna vožnja, hitra hrana- če sploh, notranja lepota, ki sije iz njegovih oči, obraza in ga dela tako posebnega, skoraj nič bolečin v želodcu, več-urni telefonski pogovori, strastni prebliski in metuljčki v trebuhu. Če je ljubezen bolezen... še na dež nisi jezen... okej, razen, če se prijateljica poroči in bi bil sončen dan več kot super primeren za tako priložnost! Ampak... bistvo poroke je itak ljubezen med dvema. In te je v zraku veliko:)

Saj poskušam čimbolj realno gledati na to najino vezo. Vsaka izkušnja ti pač pusti pečat in moja, ki mi je razbila vse sanje v majhne steklene koščke, je bila kar močna. Poskušam si ne delati preveč iluzij in lepih idej. In to me hkrati straši in tudi veseli. Da se ne dam z vsem srcem in dušo v to... mislim, sej se dam, ampak... ne vem. V kakšnih trenutkuih se mi zdi, da to itak nima dolgoročne prihodnosti, ker... ne vem zakaj, brez določenih razlogov, pač občutek. In, da je pač good while it's leasting. In ni mi všeč ta občutek. Potem si pa rečem, da sem nekoč že mislila, da je to to, to tisto pravo... pa se je izkazalo, da ni tako. Se mogoče bojim, da se bo sčasoma pokazalo, da ne morem sprejeti nekih stvari, da je on tudi tisto, česar ne maram? Mogoče, ampak zaenkrat še ne vidim nič takega. Je pa res, da sem si vseeno zamišljala malo drugačno prihodnost, kot na slovenskem podeželju. Tujina, potovanja, dogodivščine, norčije in norosti, neodvisnost, ptica, ki leti... To so nekatere stvari, ki jih nekako ne morem dati skupaj z mojim dragim spremljevalcem trenutno. Ampak, kaj pa vem? Kdo sem jaz, da odločam o prihodnosti in jo načrtujem za vsaj 10 let vnaprej? Vedno se lahko obrne čisto drugače. Mogoče se bom že v nekaj mesecih čisto spremenila? Mogoče bo on ugotovil, da sem vseeno too much za njega. Opažam kako znam izkoristiti človeške slabosti in potrebe po sprejetosti in varnosti. Ampak, ali se temu, da bi dajal tisto kar veš, da vaju (naju) bo obdržalo skupaj lahko reče izkoriščanje in preračunljivost? Ne vem. Bojim se veliko stvari. Že telefonskega klica od duhov iz preteklosti! In potem se spet zatečem v njegov objem, ki je varen in ljubezni poln. Vsaj jaz tako to čutim. Pa spet nazaj: kaj če to že jutri vse mine, kaj če ne bo mogel sprejeti vsega kar mu nalagam, ne bo mogel sprejeti nekaterih stvari kot so?

Potem pa še moja zmešana družina. 'Če ni po vrednotah in načelih, ki jih imamo mi, ni kul' način mi gre močno na živce. Zraven tega, da mi ne pustijo, da svoje življenje furam kot se meni zdi imam pa še slabo vest glede kakšnih stvari. To nas res grozno oblikuje, kakšne vzorce smo gledali doma in kaj so nam predali starši. Pravo breme! Če pa je to breme že samo po sebi polno kontrastov, kot je pri nas doma... potem res več ne veš kaj je prav in narobe, kje je gor in kje je dol. Tako zmedo zaključim s tem, da si rečem, da sama delam svoje napake. In si hkrati sama dajem možnost za oblikovanje svoje poti. Težko bo, ko bodo ugotovili, da je moje resnično razmišljanje veliko (pre?)široko za njihov omejeni svet. In za to bo seveda kriv 'on'. Pa je resnica taka, da šele z njim lahko sprostim ven neke ideje, ki so do sedaj samo tlele v meni. Raziskujem sebe in svoj um, čustva, mišljenje... on pa mi da z nekaj besedami toliko za misliti. Počasi dojemam, ampak mislim, da ga razumem, da vedno bolj odobravam nekatera drugačna razmišljanja in prakse.

... IN ŠE NAPREJ IŠČEM SVOJ KOŠČEK POD SVOBODNIM SONCEM. Moj šesti čut je trenutno zmeden, zato se ne bom preveč zanašala nanj. Morda mi bo kasneje žal... ampak ne, ne bo mi, če drugega ne, bom imela še ene lepe spomine. Ja, draga mala porcelanasta punčka, vendar boš imela na srcu še eno brazgotino. Strah je zelo močno čustvo. Ki pa ga vztrajno odrivam na rob. Pri sebi in njemu. Mislim, da mi gre pri njemu ta naloga boljše:S

"Voljela bi nočas, dok je mjesec mlad
Da još jednom čujem riječi te: volim te
Hoču da te ljubim, da te usrečim
Pevat ču ti, bit ču samo tvoj Gardalin..." Severina je povedala vse.

Če pa se ne bo izšlo kot si moje srce želi...
"Raindrops falling from heaven
Could never take away my misery
But since we're not together
I pray for stormy weather
To hide these tears I hope you'll never see"

Ampak moj ljubi zna v točno določenem trenutku zapeti:
"Look at this man
So blessed with inspiration
Look at this soul
Still searching for salvation

I don't know much
But I know I love you
And that may be all I need to know"

In v tem duhu nadaljujeva najino lepo pot. Dvomi in strah izginejo, ko sva skupaj, torej to že pomeni nekaj, ne? Ljubi, ti si moj in jaz sem tvoja mala. Tvoj mali gardalin...